Virus na Madagaskarju

CORONA VIRUS NA MADAGASKARJU

V zadnjih tednih se je življenje na Madagaskarju precej spremenilo. Tudi nas je dosegel virus Covid-19. Danes konec maja, ko pišem ta prispevek so potrdili 407 primerov. Sama sem do informacij, ki jih navajajo mediji precej kritična. Verjamem, da je okuženih še več, vendar tega ne vemo. Predvsem zato, ker na Madagaskarju veliko ljudi živi na podeželju, kjer jih mediji in novice o novem corona virusu sploh še ni dosegla, pa ga mogoče že imajo. Virus se je tukaj začel širiti zelo počasi, konec marca so bili zabeleženi prvi primeri. Potem pa vsak dan tam nekje do 5 novih. Pred kratkim pa se je virus začel širiti hitreje, trenutno vsak dan zabeležijo okrog 40 novih okužb.

 

Panika je bila prisotna takoj, ko so odkrili prvi primer. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je bilo to 19.marca. Predsednik se trudi po svojih najboljših močeh, čeprav je težko. Zgleduje se po Evropi in Aziji, vendar bi morali v Afriki verjetno uvesti povsem drugo vrsto ukrepov. Še isti dan, ko se je pojavil prvi primer okužbe so zaprli vse šole, prepovedali verske obrede in prireditve ter srečanja. Kasneje so prepovedali tudi javni prevoz. Je pa na otoku veliko korupcije in nekateri prevozniki še vedno opravljajo javne prevoze, če se jih podkupi. Trudijo se, da bi virus zadržali samo v glavnem mestu, vendar se je po zadnjih informacijah že razširil. Pred prazniki so tudi dovolili, da se ljudje vrnejo domov z javnim prevozom, kar je verjetno prispevalo k dodatnemu širjenju virusa. Vse informacije, ki jih navajam pridobim ob gledanju dnevnih novic na televiziji. Na internetu skoraj ni informacij oziroma so zastarele. Mediji ljudi opozarjajo naj ostanejo v hiši, preko različnih oglasov in celo novo nastalih pesmi ljudem predstavljajo različne ukrepe in predvsem velik pomen umivanja rok ter nošenja zaščitnih mask. Nažalost pa mediji na Madagaskarju nikakor ne dosežejo vseh prebivalcev.

Veliko panike je zaznati tudi okrog dejstva, da za virus ni zdravila. Veliko malgašev ohranja vero v duhove in zdravilno moč čarodejev. Hitro se je razvedelo kaj naj bi bila tako imenovana ‘zdravila’: limone, ingver, med, klinčki, alkohol, čaj zdravilne rastline. Vse našteto resnično pomaga pri krepitvi imunskega sistema in dihal, ni pa to zares zdravilo. Na drugi strani pa imajo nekateri v iskanju ‘zdravila’ precej nore ideje. Ena takih je, da je potrebno pojesti glavo goveda, predvsem zdravilna naj bi bila usta, poleg tega pa priporočajo tudi pitje jedilnega olja. To niso priporočila države, ampak ideje podeželskih tudi nekaterih izobraženih ljudi, ki ohranjajo vero prednikov. Predsednik Madagaskarja je skupaj s pomočniki razvil tako imenovano zdravilo za preventivo proti novemu virusu. Zdravilo prodajajo v obliki že pripravljenega napitka in v obliki čaja, ki ga je še potrebno skuhati. Pretežno je sestavljen iz artemisije. Zdravilo predsednik deli ljudem na najbolj ogroženih predelih.

Naj še enkrat poudarim, da je zdravstveni sistem res slab. Velika večina bolnišnic je umazanih, zanemarjenih. Storitve v zdravstvu so samoplačniške in redki si zahtevno zdravljenje sploh lahko privoščijo. Primanjkuje tudi izobraženih zdravnikov. Poleg številnih bolezni s katerimi se tukaj spopadamo vsak dan bo verjetno zelo težko obvladovati še nov virus, še posebej zaradi nezadostne opremljenosti bolnišnic. Za zdravljenje pljučnice praktično v roke ne moremo vzeti ničesar. Kisika ni, respiratorjev ni, tudi prostora za izolacijo ni. Zaščitne opreme ni dovolj in je nezadostna. V glavnem mestu je situacija mogoče nekoliko boljša, na podeželju pa bo zelo težko. Če virus doseže podeželske vasi, kjer delujemo misijonarji bomo po vsej verjetnosti prepuščeni naravni selekciji. Trenutno se trudimo ljudi ozaveščati o novem virusu in svariti, naj ne hodijo v druge predele otoka. Začeli smo s šivanjem mask in kupili velike zaloge hrane, da bomo v primeru izbruha epidemije lahko pomagali najrevnejšim.

Malgaši večinoma nimajo pametnih telefonov in televizije, zato jih informacije iz Evrope ali Amerike sploh ne dosežejo. Nekaj o dogajanju drugod po svetu vedo le bolj izobraženi. Prav tako malgaški mediji ne poročajo veliko o dogajanju po svetu, ampak se osredotočajo bolj na domače novice. Predvajajo samo en posnetek, kjer prikazujejo, kako po svetu pokopavajo mrtve.

Ljudje tukaj na podeželju ostajajo pri svojem glavnem problemu preživetja s katerim se srečujejo vsak dan, ne samo zdaj, ob pojavu novega virusa. Veliko ljudi tukaj živi iz dneva v dan, v iskanju in pridelovanju hrane. Večina ljudi zjutraj še ne ve, če bodo čez dan sploh kaj jedli. Trenutno je na podeželju velika lakota, saj je večini ljudi že zmanjkalo riža, ki so ga pridelali, novo nasajen riž pa še ni zrel. Med ljudmi tukaj je iskanje dela in hrane še vedno osrednja tema pogovora. Oni imajo v resnici še veliko drugih skrbi, zato se virusa zaenkrat še ne bojijo. Bojijo pa se lakote, ker je zaradi strogih ukrepov veliko ljudi izgubilo delo. Tržnice so zaprte, ulični prodajalci ne smejo prodajat, dobave hrane za trgovine ni. Ljudje tukaj pa denar porabijo iz dneva v dan in nimajo bančnih računov in denarja, da bi nakupili velike zaloge hrane.

Tudi na misijonu Ampitafa smo se ravnamo po navodilih države, saj vojska in policija strogo nadzoruje držanje ukrepov. Prav tako je prav, da smo ljudem v zgled. Že drugi mesec so tudi pri nas zaprte šole, odpovedane so vse sv.maše in molitve. Prazniki so bili letos drugačni. Na cvetno nedeljo so bili ljudje zmedeni, ker ni bilo sv. maše, čakali so pred cerkvijo z zelenjem v rokah. Stvar smo rešili tako da smo posekali drevo kafre, Janez ga je blagoslovil, ljudje pa so blagoslovljeno zelenje lahko posamično prevzeli v cerkvi. Tudi Velika noč, ki je bila tudi tukaj drugačna kot običajno. Ljudje nimajo televizije ali radija, da bi obrede spremljali preko medijev. Na Velikonočni ponedeljek bi morali po tradiciji malgaši množično prirejati piknike na plaži ali ob reki. Tudi slednje je bilo prepovedano. Vseeno se velika večina pikniku ni odrekla. Piknike so pripravljali kar doma ali pod bližnjim drevesom.

Poleg vseh ukrepov poskušamo omejevati tudi gibanje na misijonu, postavili smo ogrado in vratarja. Bolnica deluje normalno, omejili smo samo število svojcev, ki lahko pridejo skupaj z bolnim v bolnišnico. Dnevna rutina je tako tudi tukaj drugačna. Ljudem ne dajemo več dela, ker je z ukrepom prepovedano ljudem dajati delo. Skupaj z delavci misijona se zaposlimo na drugačen način in se pripravljamo na čas po sprostitvi ukrepov. Odprli smo šivalnico, kjer se učimo šivanja. Šivamo uniforme za šolo, obleke za dojenčke, pralne plenice in še marsikaj drugega. Med drugim smo zašili tudi nekaj zaščitnih mask. Začeli smo s kuhanjem eteričnega olja kafre in klinčkov. Če nam bo uspelo, bo to lahko zaposlitev za nekaj ljudi, eterično olje pa bomo potem prodajali naprej. Postavljamo otroško igrišče pri vrtcu in urejamo okolico misijona. Urejamo tudi vrt in poskušamo saditi nekatere vrtnine.

Tudi v teh časih poskušamo ostajati močni, čeprav je težko. Najtežje je, ker ljudem ne smemo dajati dela. Lačni čakajo pred novo postavljeno rampo. Ravno včeraj zjutraj mi je mamica petih otrok, ki ni dobila dela rekla: “No prav, potem bomo pa mogoče jutri spet kaj jedli.” Zgodbe ljudi tukaj so težke in žalostne, še posebej v teh časih. Sama verjamem, da bodo malgaši bolezen premagali z malo smrtnimi žrtvami, saj so njihovi organizmi zelo močni. Pogosto se namreč srečajo z različnimi hudimi boleznimi (npr. malarija). Upajmo, da njihovi organizmi lahko dobro prenesejo tudi novi virus.

Ostanimo povezani v molitvi in zaupajmo njemu. Papež Frančišek nas nagovarja, da sprejmemo ta čas preizkušnje, kot čas izbire. Čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to kar je potrebno od tega kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi Gospod in proti drugim. Hvaležna sem vsem, ki podpirate naše delo. Vsi, ki bi še želeli finančno podpreti naše delo lahko sredstva nakažete na spodnji naslov:

Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Številka TRR: SI56 0201 4005 1368 933

Bic banke: LJBASI2X

Koda namena: CHAR

Referenca: SI00 279702

Namen nakazila: Katja Ravnikar

 

Katja Ravnikar

 

Novice
Previous reading
Maša na nedeljo Kristusa Kralja
Next reading
Oče Pedro in mladi Akamasoa so danes zjutraj prejeli Nomcebo Zikode, “južnoafriško pevko, ki je ustvarila pesem in glasbo Jeruzalem