Janez Krmelj z Madagaskarja: »Ko vidim, kako rastejo donacije, se mi zariše nasmeh na obraz. Hvala Operandu in vsem donatorjem!«

Malgaši vsako priložnost izkoristijo za praznovanje. Fotografija: Martina Čepon

V začetku julija se je misijonar Janez Krmelj vrnil na Madagaskar. V mesecih bivanja v domovini nam je s pripovedjo približal vsakdanje življenje malgaškega človeka.

Kakšni so načrti za naprej in česa se ob povratku na misijon najbolj veselim  

Najbolj se veselim srečanja z domačini. S tistimi, ki so vključeni v ožje sodelovanje misijona, smo bili v manjši meri v stikih vse mesece mojega bivanja v Slovenij

Veselim se tega, da bom svoje delo lahko opravljal naprej. Nadaljeval bom vse tisto, kar je med mojo odsotnostjo mirovalo. Bolnica in šole nadaljujejo svoje delo.

zaključni fazi je gradnja dveh cerkva. Ena je v kraju Abomary, 18 km zahodno od mojega misijona Ampitafa, druga, 34 km zahodno od misijona, pa je že zgrajena. Blagoslovili jo bomo v času riževe žetve.

Vsa praznovanja so v času, ko dozori riž

Vsa praznovanja namreč potekajo v času, ko dozori riž: obreze, rodbinski prazniki, praznovanje napredovanja koga ali njegove številne družine z 10 otroki ali pa ob novogradnji – vse to so priložnosti za zakol vola in praznovanje.

Navadno sem tudi sam povabljen in če le morem, se praznovanj udeležim. Sicer pa se opravičim in simbolično pošljem nekaj denarja v kuverti.

Nato v znak zahvale in povezanosti vedno pošljejo meso zaklanega goveda. Kot njihov član prejmem kos mesa, lahko je to kilogram ali dva. Včasih je praznovanje daleč stran, nekaj dni hoda, tako da tudi meso dobi zadah, preden pride do mene. A važno je, da pride. To je zanje izraz povezanosti. Je simbol globoke vezi s človekom, ki jim pomaga.

Ta praznovanja so torej bila v maju, a me letos ni bilo tam. Tako bo praznovanje ob blagoslovu nove cerkve šele prihodnje leto maja ali junija.

Srečanja so priložnost, ko si izmenjamo novice

Po moji vrnitvi na Madagaskar bomo imeli veliko takih srečanj. Na njih si izmenjamo novice. Ob snidenju so vsi zagnani. Velikokrat gredo s svojimi obljubami čez svoje zmožnosti. Njihova želja je velika, a ko pride lakota, nimajo nobene moči, zato ne morejo toliko pomagati, kot bi si želeli.

Vrata do izobrazbe bomo odprli tudi dekletom

V moji župniji bomo s pomočjo Petra Opeke zgradili nov licej, to je višja gimnazija, ki dijake pripelje do mature. Trinadstropna hiša bo prava stolpnica za nas. Takih zgradb tam ne poznajo.

Nižja gimnazija je štiriletni program in daje znanje o osnovah kmetovanja.

Licej ali višja gimnazija s triletnim programom zagotavlja strokovno raven znanja. Z opravljenim licejem lahko mladi nadaljujejo študij na fakulteti. To je za nas ogromna pridobitev.

Do sedaj so se mladi šolali 60 km daleč stran. Navadno skupaj živijo po štirje fantje in vsak teden se eden izmed njih peš odpravi domov po hrano, da imajo kaj jesti naslednjih sedem dni. Razdaljo 60 kilometrov prehodijo v enem dnevu.

Ko se vračajo otovorjeni s hrano, jih eden od domačih pospremi in pomaga pri nošenju tovora. Za dekleta tak način oskrbe ne pride v poštev, zato se doslej niso šolala. Licej pred domačimi vrati je tako za nas, kot da bi nam sekira padla v med.

Letnik bo obiskovalo 80 dijakov, morda celo 120.

Zaposlene iz šestih različnih plemen je zahtevno voditi

Šola na podeželju je zame zahteven zalogaj tudi po kadrovski plati: zaposlene spodbujam k vestnemu in predanemu opravljanju poklica.

Izkušnje imam iz naše bolnišnice, kjer zaposleni prihajajo iz šestih različnih plemen. Zaradi kulturnih razlik včasih nastajajo trenja, zlasti zaradi podcenjevanja kulturne dediščine in omike med plemeni.

Takrat jih zberem skupaj in jim preprosto povem: »Vsi, ki prihajate sem, ste iskali delo. Razlike, ki jih vsak vnese v kolektiv, so za nas bogastvo, ne predmet poniževanja kogar koli. Naše delo je, da iščemo pozitivne stvari in odlike v navadah vsakega plemena.«

Sprva je bilo težko, mislil sem, da si bom polomil zobe, sedaj pa ne več.

Misijonarjeve besede ob zaključku Operandove donacijske akcije

Sam sem, hvala Bogu, vitalen in imam neustavljivo voljo. To je res Božji dar. Nikoli nisem obupal in rekel: »Dost’ vas ‘mam!« Nikoli.

Nekoč bo vse, kar smo naredili, predano naprej – v taki ali drugačni obliki. Vse, kar delamo in ustvarjamo, je trdno in urejeno. Naših osebnih imen ne zapišemo, saj smo ljudje, ki se darujemo za njihovo bodočnost. Napišemo pa ime naše domovine.

Zahvaliti se želim vsem darovalcem. Ko gledam, kako rastejo številke, se mi ustnice raztezajo do ušes. Pogosto doživljam veselje. Hvala Operandu za ta misijon.

Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar. Objavljeno na spletni strani Operando

Novice
Previous reading
Janez Krmelj z Madagaskarja: »Ko vidim, kako rastejo donacije, se mi zariše nasmeh na obraz. Hvala Operandu in vsem donatorjem!«
Next reading
Nedeljska maša v naravi