En dan pri Pedrotu
Sem pri Pedrotu. Vidim vse njegove napore. Že takoj prva razburljiva noč. Zvečer Pedro pošlje avto in izbrane sodelavce v mesto. Čez vikend se je gruča otrok iz Akamasoe podala v mesto na ulico. Trimiljonsko mesto, polno kriminala, mu bo požrlo te otroke. Sodelavci misijonarja preiskujejo tunele, pa pod mostovi in najdejo fantiče. Sanjali so o programu svojega vodje, pa jih zbudijo in naložijo na avto.
Noč je polna dramatičnih prizorov, ki jih pozna le Bog.
Žena z otročičkom v ekstremni stiski, premaga sram in se odloči. Zgubila je delo, otrok je zbolel, vse se ji je podiralo. Z nesnago ulice si je nakopala še garje. Trebuh zahteva svoje, noč je mrzla in mamica z majhnim otrokom pride nekaj čez polnoč do sprejemne v Akamasoi.
Pedro vstaja že pred peto. S Sveto mašo se izroči Bogu in začne se njegovo garanje. Komaj stopi pred ljudi, že vsak tarna o svojih težavah, išče rešitev zase. Le kako zmore ohraniti mirne živce. Če ne bi prej govoril z Bogom, bi moči hitro pošle.
Nekatere le posluša in jih njegov objem že potolaži. So taki, ki bi radi le korist in treba jim je to predočiti. Pa družinski problemi, težko je človeka, ki ga je boj za preživetje na smetišču psihično in duhovno izmaličilo, spet oblikovati v družinskega očeta ali mamo. Razjede alkohola, ponižanja, prevare, razdraženosti, zavisti, neobrzdano življenje, so mnoge duše pohabile in izgubili so čut za odgovornost. Pedro mora vedno znova in to vsakemu posebej, pomagati na tej poti iz krize. Že spraviti deset tisoče k delu je zalogaj brez primere, kaj šele oblikovanje duše vsakega posebej, da bo imel čut za dom, družino in blagor skupnosti velike družine Akamasoa.
Odgovorni za socialno delo ga že kličejo na srečanje z otroki najdenimi na ulici. Starši so čisto pasivni, alkohol jih je naredil take, celo poslali so otroke, da kaj naberejo, pokradejo. Potrebne so ure pogovora, vse v upanju, da bo šlo na bolje, da se te otroke še pravočasno reši.
Sledi sestanek z starejšimi. Treba je pogledati in pretresti zadeve celega tedna. Iskati rešitve; državni vodovod, komaj narejen, povsod pušča vodo. Iz zemlje se vliva in ljudje z lončki to blatno vodo zajemajo za svoje potrebe. V eni vasi so kradli elektriko in očitki letijo na misijonarja Pedrota, ki naj obvlada vse podrobnosti. Odvozi bolnikov v bolnico so na dnevnem redu, pa tudi računi za zdravljenje pridejo na Pedrota. Tu je Covid in vsakršne bolezni. Spet dve smrti, mlada človeka. Vse je treba obiskati, moliti ob pokojniku in izreči besede tolažbe.
Sedaj pa takoj na gradbišče. Povsod potrebujejo inštrukcije. Izkušen misijonar Pedro mora najti rešitev. Tudi za izginuli cement. Vse to se kopiči v njegovi glavi, dobro da je to Božji mož, sicer bi glava ne prenesla. Jutri je nedelja. Nič ni zvonilo “delo pusti”, tako so nam rekli, da zvon v soboto ob štirih popoldne to napove.
Grem pogledat mlade, ki pripravljajo liturgijo. Nedeljsko mašo imamo v času covida kar v borovcevem gozdu. Molitev se dviga naravnost k Bogu, pa še borovceve vejice dodajo zraven svoje. Nikoli v vseh mesecih nas med Sveto mašo ni preganjal dez.
Ob večerih molimo v kapeli z otroki. Kar veliko jih pride, z menoj vztrajajo že leta.
Za otroke gre, ta nedolžna bitja, Bog ve, kaj vse jih se čaka. Ni dosti le šola, pomembna je vzgoja, da bodo znali pošteno živeti. Mnogi na to pozabljajo. Glavno delo Akamasoe pa je prav to. Upam, da me razumejo, morda bodo mojo dobronamernost razumeli, ko me več ne bo. Z vso to skrbjo se Pedro vsede za računalnik. Treba bo prebrati pošto. Ljudje že čakajo na odgovor. Glej, spet nekdo daruje za 50 vreč riža. Veš, tega poznam. Gotovo si je odtrgal od ust, da bo dal za naše otroke. Ko bi Bog uspel popihati na dušo še ta bogatim. Svet bi bil veliko lepši. No, ta pa piše, naj pošljem račune o porabljenem denarju. Seveda. Razumem. Vendar me dan pribija na tla in ne bom uspel tega takoj. Nimam zaposlenih številnih računovodij. Na desetine malih in velikih gradbišč, pa ne samo tu v glavnem mestu. Akamasoa pomaga z gradnjo šol, vrtcev in bolnic še v drugih delih Madagaskarja, kjer so bile katastrofalne razmere in država ni uspela pomagati v bolezni, visoki smrtnosti, lakoti, …
Pismo birmancev; začutili so veselje v Svetem Duhu in niso ostali križem rok. Veliko darov smo dobili; pa dajemo za riž, za lačne otroke. In misijonarju se ob branju nasmeh razleze po vsem obrazu. Tako mlado srce in tako plemenita dejanja. Bog jih obvaruj vsega hudega.
Pred spanjem pa še kratek klepet z varnostniki celega naselja. Male pozornosti, velika spodbuda za prostovoljce, ki bodo bdeli, da bo ljudstvo počivalo.
In takšna sobota se bo čez dve uri prelila v nedeljo. Dan, ki je Gospodov; v Njegove roke na oltar položene zmage in porazi vsega ljudstva ob oltarju
Dolgo sem razmisljal, kako naj prikažem en dan preživet z Pedrotom. Upam, se mi je vsaj malo posrečilo. Tako zahtevnih dni, mesecev, let in desetletij pa je res kilometrina do Nebes. Nobeno srce ne bi vzdržalo toliko dnevnih sokov in vzgonov, če ne bi za tem stal Bog.
Pedro mi je vzor misijonarja; mož, ki gre ponoči pretaknit skrite kotičke ulic, da najde pobegle otroke. “Zivljenje šteje!” Podoba Boga!
…