Blog 8: Prihod tehnične ekipe

Naša odprava se v teh dneh zaključuje, zelo pomebno delo za misijon pa začenjata strojnik Jože Krašna in mehanik Gregor Kramer. Skupaj bosta usposobila pokvarjen buldožer in razstavljen traktor.

V soboto, 29. 9., ko sta Meta in Eva že zgodaj zjutraj krenili peš v Matango, in je bil dan bolj namenjen zadnjim opravilom pred odhodom proti domu kot pa delu v ambulanti, se je v poznih popoldanskih urah ob košarkaškem igrišču ustavilo nam znano terensko vozilo. V njem so stisnjeni sedeli Janez, dva mehanika, Daniel, domačinka Tinasoa. Avto pa je bil obložen še z obilico prtljage. Tonga soa v Ampitafa! Dobrodošli v Ampitafaju!

Kasneje, ko so se prišleki nekoliko osvežili s pitno vodo, ki je tukaj res velik zaklad, je Gregorja zamikalo, da bi naredil kratek obhod po naselju. Sama sem se mu pridružila. Že skoraj sem mu začela razlagati, kaj je v posameznih stavbah, vendar je Gregorja kar odneslo k buldožerju, ki je stal na dvorišču. Bil je kar pretresen, kako je ta ogromna naprava izdelana. Ja, seveda, njega ne zanima, kje je dispanzer, porodnišnica…

Na pot sta se mehanika odpravila že v četrtek   zjutraj. Po dveh dneh sta torej tu, pripravljena na velik izziv. Z veseljem sta mi tudi opisovala sprejem pri gospodu Pedru Opeki, ki ju je pred gručo otrok pohvalil: ta dva Slovenca sta prišla, da bosta za en mesec zastonj delala kot mehanika. Tudi sama se strinjam, da vsako srečanje z njim pušča v tebi sledi… Ko pišem tale svoj  prispevek, smo zadnji dan v Antananarivu, v naselju Akamasoe, v hiši za goste. Dopoldne smo se tudi mi ponovno uspeli srečati z Pedrom Opeko. Pove, da se kljub vsem težavam, s katerimi se srečuje,

vedno znova čudi obilni pomoči od zgoraj…

Preteklo nedeljo nas je Janez, vedoč, da sicer mehanika ne bi mogla brez priprav materiala za svoj podvig, odpeljal še v tri ure oddaljen nacionalni park Kapokapoka. Zato, da smo videli zelo veličastne slapove, smo se morali kar potruditi. Pot se je postopno vzpenjala ob reki. Morali smo prečkati kar nekaj potočkov. V enem izmed njih je Jože v blatu skoraj izgubil svoj sandal. Od domačinov, ki so nam prišli naproti, je Janez kupil debelo palico-sladkorni trs. Kako je bil slasten, domačini ga radi grizejo, ker okrepča in odžeja, a je pravi strup za njihove zobe.

Vmes pa nas je  pretresel sprevod. Bil je pogrebni sprevod. Na nosilih so nosili v platno zavito otroško trupelce, zraven pa se je iz tranzistorja razlegala kričeča glasba… Misijonar Jani Mesec nam je kasneje povedal, da včasih v sušnem obdobju doživi tudi do  pet smrti otrok na dan. Domačinke pa na vprašanje, koliko otrok imajo, pogosto odgovorijo, da so jih veliko rodile, a le nekaj ujele… Umrljivost otrok je tukaj res velika.

Na bregu ob slapovih so bile postavljene  posamezne lesene kočice. Janez je že vedel, zakaj smo morali s seboj nesti obilo piškotov. Ob slapu se je namreč takoj nagnetla okoli nas kopica otrok. Kako so se razveselili piškotov!

V Ampitafa smo se vrnili, ko je bila že tema. Sama sem še pred večerjo skočila v bolnišnico prevezat dva fantička, ki imata hudo vnetje, eden na prstku, drugi na vratu. Še posvet in slovo z osebjem, resnično občudujem njihovo delo v teh razmerah. Nazadnje sem se ustavila še v naši ambulanti. Ozrla sem se po njej, tako domača mi je postala. To je sedaj to. Odhajamo proti domu, polni vtisov, polni hvaležnosti. Tu pa bo življenje teklo dalje,  življenje, ki je tako drugačno od našega.

Ida