LAIŠKA MISIJONARKA NA MADAGASKARJU – Kje sploh sem in kaj počnem
LAIŠKA MISIJONARKA NA MADAGASKARJU – Kje sploh sem in kaj počnem
Že večkrat v preteklosti ste lahko brali o mojih izkušnjah enomesečnega prostovoljnega dela na Madagaskarju. S skupino POTA prostovoljcev sem se namreč tri leta zapored odpravila na Madagaskar, kjer smo skupaj s slovenskimi misijonarji organizirali več oratorijev in vsako leto osrečili okrog 2500 otrok. Že ob prvem obisku tega čarobnega otoka je delček mojega srca ostal na Madagaskarju, zato sem se še dvakrat vrnila in se odločila, da pomoči ljudem na Madagaskarju posvetim nekoliko večji del svojega življenja. Pred nekaj manj kot 4 meseci sem se po podelitvi misijonskega križa v župnijski cerkvi v Komendi, kot laiška misijonarka odpravila na misijon Ampitafa na Madagaskarju. Če bo šlo vse po načrtih bom tukaj delala eno leto. O mojem delu na misijonu boste lahko od zdaj naprej brali vsak mesec. V uvodnem prispevku bom navedla nekaj informacij o Madagaskarju in misijonu Ampitafa, kjer delujem skupaj z misijonarjem Janezom Krmeljem.
Madagaskar je četrti največji otok na svetu in leži ob jugovzhodni obali Afrike. Velja za eno najrevnejših držav na svetu. Zaradi rdečkaste prsti mu pravijo tudi rdeči otok.
Ampitafa pa je misijon na jugovzhodu tega otoka. V malgaškem jeziku Ampitafa pomeni »na oni strani«. Misijon je oaza za ljudi, ki živijo na podeželju v osami stran od civilizacije. Oaza, ker ljudje tukaj najdejo duhovno oporo, zdravstveno oskrbo in izobraževanje. Poleg vsega naštetega misijon ponuja tudi nekaj delovnih mest in možnosti zaslužka, večino časa tudi elektriko in vodo. Misijon leži približno 60km blatne in uničene ceste stran od prvega malo večjega mesta in približno 1000km stran od glavnega mesta Antananariva. Misijon leži v osrčju tropskega deževnega gozda, ki so ga domačini v iskanju rodovitne zemlje že skoraj v celoti požgali.
Misijonar Janez Krmelj je na Madagaskarju že 35 let. Misijon Ampitafa pa je njegov dom že 15 let. V letih 2005 do 2007 je začela nastajati nova naselbina. Janez Krmelj je ob pomoči Pedrota Opeke postavil bolnico, porodnišnico in šolo. V mislih je imel predvsem osnovno strukturo za uspešno socialno delo tega zelo revnega območja. Janez Krmelj je najprej živel v Ranomeni, ki leži nekaj več kot 20 km severno od misijona Ampitafa. Skupaj z ljudstvom so začeli razmišljati, kako bi peš stezice zamenjali za cesto, ki bi prinesla večje spremembe v korist vaščanov. Domačini so misijonarju pomagali z nasveti in svojim delom. Po treh mesecih dela so prišli do kraja, ki se imenuje Ampitafa. Zaradi težje okvare stroja – buldožerja na gosenicah, ki so ga dobili od Pedrota Opeke, so na tem kraju preživeli več dni. Ogledali so si okolico in hitro odkrili velike naravne dobrine, ki omogočajo življenje. Našli so slapove, ki so ponudili možnost za malo hidroelektrarno. Pedro Opeka je s finančnimi sredstvi pomagal pri gradnji infrastrukture. Danes misijon sestavlja že 17 zidanih hiš. Najprej so postavili bolnišnico in šolo, kasneje tudi porodnišnico, cerkev, dvorano in hiške za osebje, ki dela tukaj. V ambulanti dnevno nudimo pomoč od 40 do 110 bolnikom. V bolnišnično oskrbo dnevno sprejemamo bolnike. Trenutno je na voljo 10 postelj, če je bolnikov več pa priskrbimo rezervo. Nekatere bolnike prinesejo iz zelo oddaljenih krajev, saj naša bolnišnica pokriva potrebe ljudi v šestih občinah z preko 80.000 prebivalci. Porodnišnica pomaga letno od 230 do 280 otrokom pri rojstvu. Občasno pa je potrebno zaradi težkega poroda ali urgentnega primera bolnika odpeljati v 60 km oddaljeno večjo bolnico. Izkušenemu vozniku to vzame približno 4 do 5 ur vožnje, če na cesti ni preveč blata. Takšnih voženj je več 10 letno, hvaležni smo, da imamo zelo dobro reševalno vozilo, ki smo ga pridobili s pomočjo akcije MIVA Slovenije. Več o zdravstveni oskrbi in boleznih bom zapisala v enem od naslednjih prispevkov.
Vzporedno z odprtjem bolnišnice so leta 2007 odprli tudi osnovno šolo, kasneje pa tudi nižjo srednjo šolo. Janez Krmelj me je povabil, da mu pomagam predvsem pri vodenju in organizaciji vrtca in šole. V letošnjem šolskem letu vrtec in šolo obiskuje več kot 300 otrok, čeprav je zelo težko starše navdušiti, da otroke vpišejo v šolo. Še težje, pa je dobiti dobre in zanesljive učitelje. Tudi več o šoli in izobraževanju na Madagaskarju bom zapisala v enem od naslednjih prispevkov.
Poleg zdravstva in izobraževanja je misijon Ampitafa tudi župnija. Obsega precej podružnic, nekatere so od središča misijona oddaljene tudi 30km. Ljudi poskušamo vzgajati v veri in jih voditi za Kristusom. To veselo množico učimo moliti in zaupati v Boga. Ljudje tukaj namreč ohranjajo vero prednikov – vera v duhove in obiskujejo vaške vrače oz. čarovnike, ki jim dajejo upanje s svojo namišljeno čudežno močjo. Vrači ljudem zameglijo pamet in tako tudi tisti, ki so že od majhnega vzgajani v krščanski veri ohranjajo nekaj majhnega strahu pred duhovi. Sv. maše tukaj so vedno polne veselja, glasnega petja in plesa. Nikomur se nikamor ne mudi. Nedeljska sv. maša po navadi traja 2 uri, ob večjih praznikih pa tudi 4 do 5 ur.
Na misijonu ni nikoli dolgčas. Ljudje tukaj se zbudijo ko vzide sonce in gredo spat ko se stemni. Ob petih zjutraj pomoči potrebni že čakajo pred hišo s svojimi pretresljivimi življenjskimi zgodbami, ki jih želijo deliti z misijonarjem. Odprt imamo kamnolom, kjer veliko žena razbija kamenje, s tem lahko zaslužijo nekaj denarja za nakup osnovnih življenjskih potrebščin.
Ob prihodu na misijon sem bila pretresena nad revščino in razmerami v katerih živijo ljudje tukaj. Živijo iz dneva v dan, nekateri tudi iz ure v uro . Ko se zjutraj zbudijo še ne vedo, ali bodo zvečer lahko jedli, nimajo pravice zboleti, svojih otrok ne morejo poslati v šolo, živijo v preprostih hiškah iz blata. Riž jedo enkrat na dan, pa še to ne zanesljivo. Veliko se sprašujem, kako je sploh prišlo do tega. So si ljudje sami krivi, da komaj preživijo? Zakaj ne posadijo več riža? Zakaj si ne poiščejo dela? Zakaj ženske rodijo toliko otrok, če jih ne morejo preživeti? Zakaj moški ne poznajo zvestobe in v večini primerov zapustijo žensko? Zakaj še vedno verjamejo v duhove in ohranjajo tako imenovano vero prednikov? Najbolj preprost odgovor na ta in še mnoga podobna vprašanja je, da je takšna njihova kultura, ki jo je potrebno spoštovati. Vsekakor, vendar vprašanja še vedno ostajajo. Na misijonu se trudimo, da ljudem ne bi »delili rib, ampak bi ljudi učili loviti ribe«. To pomeni, da jim dajemo delo, otrokom omogočamo izobraževanje, bolnim zdravstveno oskrbo,… Sliši se precej preprosto, tudi ko sem bila tukaj samo kratek čas je zgledalo zelo preprosto. Vendar je velikokrat težko. Vsakodneven boj za osnovne dobrine, predvsem hrano, ki je nam samoumevna: voda, riž, sol, sladkor, olje, milo, blago. To je sedem dobrin, ki so pri nas na podeželju najbolj iskane. Ljudje vsak dan iščejo zgoraj naštete dobrine. V boju za preživetje veliko kradejo, zatekajo se v kajenje smrtonosne droge, pod vplivom katere so zmožni ubijati svojo mamo ali kakšno drugo žensko z otrokom. Najtežje je kljub razočaranjem vztrajati pri pomoči sočloveku. Moj zgled so nedvomno slovenski misijonarji, ki so delu za ljudi na Madagaskarju posvetili celo življenje.
Hvala vsem iz Slovenije, ki ste v tem boju z nami. Brez vse podpore iz Slovenije si delovanja misijona tukaj sploh ne predstavljam. Hvala za vse darove, ki jih prispevate za misijone. Hvala vsem, ki ste pomagali pri zbiranju igrač, s katerimi ste razveselili otroke v vrtcu. Hvala za vse šolske potrebščine, ki jih učenci v šoli že pridno uporabljajo. Hvala za vsa zdravila, ki bodo olajšala muke bolnikom v naši bolnici. Hvala za vse ostale materialne in finančne darove, s katerimi gradimo misijon in pomagamo ljudem tukaj.
Vroč pozdrav iz Madagaskarja v mrzlo Komendo. Trenutno se misijonar Janez Krmelj mudi na obisku v Sloveniji. V načrtu ima, da se v začetku februarja ustavi tudi v Komendi, kjer bo podrobneje predstavil najino delo. Točen datum še ni znan, vendar že v naprej vabljeni, da se udeležite srečanja z njim. Se slišimo spet naslednji mesec, ko bom pisala o šolstvu in izobraževanju.
RAČUN ZA MOREBITNO NAKAZILO DAROV:
(Sredstva bom namenila za opremo vrtca in postavitev otroškega igrišča)
Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
Številka TRR: SI56 0201 4005 1368 933
Bic banke: LJBASI2X
Koda namena: CHAR
Referenca: SI00 279702
Namen nakazila: Katja Ravnikar
Katja Ravnikar