Blog 9: Ob odhodu
Sedim pred hišo v Akamasoi, kjer smo z ekipo pred 4 tedni začenjale malgaško pustolovščino in se čudim, kako hitro so minili. Če pa pravijo, da gre na Madagaskarju vse “mura mura” – počasi … Čez nekaj ur se bomo že usedle na letalo, ki nas bo odpeljalo našim vsakdanjim obveznostim naproti. V torek smo v večernih urah prispele v “Tana”, glavno mesto. V svoj avtomobil nas je prijazno sprejel misijonar Jani Mesec, ki se te dni mudi v prestolnici, da sprejme in s sabo na jug odpelje novega misijonarja na Madagaskarju Staneta Kerina. Avtomobil smo delile še z dvema sestrama iz Janijevega misijona – tu se pač vsako pot izkoristi, da se avto napolni do zadnjega kotička in na cilju opravi čim več opravkov. Skoraj 900 km dolga pot brez avtocest pač ni nekaj, kar bi si želel početi prav pogosto, v torek smo v avtomobilu preživele kar 16 ur (vsa čast šoferju Janiju!). V Ampitafaju nas je presenetilo prijazno vabilo staršev slovensko malgaškega para, ki z naraščajem živi v Sloveniji, da obiščemo njihovo restavracijo v Tanaju. Tako smo se v sredo odpravili k njim na obisk. Misijonar Jani se je prijazno ponudil, da nas spremi tudi tokrat, za kar smo neizmerno hvaležne: ulice Antananariva so namreč povsem neurejene, natrpane z avtomobili, tovornjaki, pešci in živalmi. Povsod ob cesti ležijo smeti, zrak pa je poln izpušnih plinov in smoga. Ljudje iz podeželja hodijo v mesta v upanju na lepše življenje, vendar jih tu čaka še večja beda. Dobiti redno plačano delo je tu zelo zahtevno. Prebili smo se v nekoliko bolj urejen predel mesta in zapeljali na parkirišče prijetnega gostišča, ki se je pred nami pojavil kot prava mala oaza. Starša sta nas sprejela tako toplo, kot da se poznamo že leta, povsem osupla pa sem bila, ko je naš gostitelj z nami 
spregovoril v lepi slovenščini! Pojasnil je, da je svoja študijska leta preživel v Ljubljani in Mariboru, kar je bilo v času Jugoslavije za Malgaše precej bolj enostavno, kot danes. Sedaj se preživlja kot profesor na univerzi, žena pa uspešno vodi lastno restavracijo. Postregli so nam z malgaškimi specialitetami, prvič pa smo imele priložnost poiskusiti tudi malgaško vino. Pogovor je tekel o zanimivih življenjskih zgodbah naših gostiteljev, razmerah v glavnem mestu in državi … Presenetilo me je, da tudi malgaški študentje od države prejemajo štipendije ne glede na ocene, česar glede na izjemno slabo socialno skrb, ki smo ji bile priča tu, res nisem pričakovala. Velik problem pa predstavlja iskanje službe po zaključenem študiju, saj med univerzami in zaposlovalci ni nobenih povezav. Prejele smo še nekaj praktičnih napotkov glede nakupa spominkov, nato pa se poslovile s trdnim namenom, da vsaj nekoliko poplačamo prijaznost in gostoljublje s ponovnim srečanjem v Sloveniji, ko bosta naslednjič obiskala sina z družino. Ob odhodu lahko zapišem, da sem na Madagaskarju imela privilegij spoznati ogromno izjemnih, toplih, delavnih ljudi, ki jih bom v spominu ohranila kot zgled za svoje nadaljno delo in življenje. Bila sem priča bedi in revščini, kot je doslej še nisem doživela, takšnih razmer nisem pričakovala. Hkrati pa sem uživala v lepoti narave, odličnih okusih, preprostosti in gostoljubnosti tukajšnjega življenja. Neizmerno hvaležna sem, da me je Meta pred nekaj meseci pocukala za rokav, če bi se ji pridružila na mini odpravi, od tu odhajam bogatejša, kot sem prišla (pa ne le za nekaj kokosov in arašidov, ki se skrivajo v kovčku) :). Hkrati pa se veselim odhoda v našo lepo Slovenijo. Zato ker bo res lepo na letališču po enem mesecu skočiti dragemu v objem in ponovno srečati družino in prijatelje. Ker je Slovenija zelena, čista, v marsičem lepo skrbi za svoje prebivalstvo, ima vse lusksuzne stvari, kot so pitna voda, topel tuš, elektirka in supermarketi. Pa tudi zato, ker sem bom spet vrnila k slovenski medicini, kjer se odpravlja vzroke in ne simptomov, kjer specialisti prevzamejo delo, ko tvoje znanje odpove, kjer se v ambulanti ne srečuje podhranjenih ljudi in imajo otroci s posebnimi potrebami prihodnost. Deliti življenje Malgašev za mesec dni je bila občasno težka, v glavnem pa lepa dogodivščina. Nekaj povsem drugega pa je ostati tu biti bitko vsakdana s tukajšnjimi ljudmi. Zato z občudovanjem kličem obilo blagoslova vsem zdravnikom, misijonarjem in dobrim ljudem, ki ostajajo tu. Hvala – misaotra!
spregovoril v lepi slovenščini! Pojasnil je, da je svoja študijska leta preživel v Ljubljani in Mariboru, kar je bilo v času Jugoslavije za Malgaše precej bolj enostavno, kot danes. Sedaj se preživlja kot profesor na univerzi, žena pa uspešno vodi lastno restavracijo. Postregli so nam z malgaškimi specialitetami, prvič pa smo imele priložnost poiskusiti tudi malgaško vino. Pogovor je tekel o zanimivih življenjskih zgodbah naših gostiteljev, razmerah v glavnem mestu in državi … Presenetilo me je, da tudi malgaški študentje od države prejemajo štipendije ne glede na ocene, česar glede na izjemno slabo socialno skrb, ki smo ji bile priča tu, res nisem pričakovala. Velik problem pa predstavlja iskanje službe po zaključenem študiju, saj med univerzami in zaposlovalci ni nobenih povezav. Prejele smo še nekaj praktičnih napotkov glede nakupa spominkov, nato pa se poslovile s trdnim namenom, da vsaj nekoliko poplačamo prijaznost in gostoljublje s ponovnim srečanjem v Sloveniji, ko bosta naslednjič obiskala sina z družino. Ob odhodu lahko zapišem, da sem na Madagaskarju imela privilegij spoznati ogromno izjemnih, toplih, delavnih ljudi, ki jih bom v spominu ohranila kot zgled za svoje nadaljno delo in življenje. Bila sem priča bedi in revščini, kot je doslej še nisem doživela, takšnih razmer nisem pričakovala. Hkrati pa sem uživala v lepoti narave, odličnih okusih, preprostosti in gostoljubnosti tukajšnjega življenja. Neizmerno hvaležna sem, da me je Meta pred nekaj meseci pocukala za rokav, če bi se ji pridružila na mini odpravi, od tu odhajam bogatejša, kot sem prišla (pa ne le za nekaj kokosov in arašidov, ki se skrivajo v kovčku) :). Hkrati pa se veselim odhoda v našo lepo Slovenijo. Zato ker bo res lepo na letališču po enem mesecu skočiti dragemu v objem in ponovno srečati družino in prijatelje. Ker je Slovenija zelena, čista, v marsičem lepo skrbi za svoje prebivalstvo, ima vse lusksuzne stvari, kot so pitna voda, topel tuš, elektirka in supermarketi. Pa tudi zato, ker sem bom spet vrnila k slovenski medicini, kjer se odpravlja vzroke in ne simptomov, kjer specialisti prevzamejo delo, ko tvoje znanje odpove, kjer se v ambulanti ne srečuje podhranjenih ljudi in imajo otroci s posebnimi potrebami prihodnost. Deliti življenje Malgašev za mesec dni je bila občasno težka, v glavnem pa lepa dogodivščina. Nekaj povsem drugega pa je ostati tu biti bitko vsakdana s tukajšnjimi ljudmi. Zato z občudovanjem kličem obilo blagoslova vsem zdravnikom, misijonarjem in dobrim ljudem, ki ostajajo tu. Hvala – misaotra!Eva