Janez Krmelj: »Vesel sem, da sem to, kar sem.«
Janez Krmelj: »Vesel sem, da sem to, kar sem.«
Na Madagaskarju deluješ že čez 30 let. Vemo, da si ustvaril misijon, poleg tega pa deloval tudi na drugih področjih. Kaj v tvojem poslanstvu je najbolj dragoceno tebi in kaj po tvojem mnenju najbolj cenijo domačini?
Najbolj mi je dragoceno, da lahko še v teh razmerah in pri teh letih delam naprej to, kar je zastavljeno. Skrbim za duhovni del, ki ga opravljam v bolnišnici. Rad obiskujem bolnike, vesel sem, če me pokličejo. Tudi tisti, ki so popolnoma neznani, ki niso imeli stika s Cerkvijo in niso katoličani, pa vseeno pokličejo. Zame je to velika stvar, ko čutim, da sem potreben na duhovnem področju. Prav tako vzgoja katehetov; želim jim podati to, kar je meni pomembno in me dela odraslega v veri, da bi tudi oni cenili to izkušnjo, ki se z leti pridobi po poti verskega življenja. Pa tudi vzgoja otrok v šoli; poudarjam, da naj skrbimo, da ne delamo napetosti, da živimo pošteno življenje. Poskušam jim približati, da to, če se izogibamo dolžnostim, delamo krajo, zdrahe, postane tudi za nas enkrat škodljivo.
Domačini pa pričakujejo od mene pomoč, posluh za iskanje rešitev, predvsem finančnih, ter tudi pomoč v bolezni ali ob smrti. Vedo, da jih ne odbijam, da jih poskušam razumeti, čeprav se jim morda opravičim, če jim le simbolično pomagam. Za njih je najbolj pomembno to, da niso v stiski odbiti, ampak sprejeti.
Znano je, da deluješ na območju, ki se imenuje rdeča cona, kjer je na Madagaskarju najbolj nevarno. Gotovo so v času epidemije razmere še težje; kako le-ta vpliva na vaše delo in kako jo doživljajo domačini?
Pred leti je bilo delo v rdeči coni zelo oteženo, nevarnosti so bile predvsem za vlom ali izsiljevanje denarja. Sem pa bil obvarovan z Božje stvari, nisem imel kakšnih večjih težav, da bi bilo ogroženo moje življenje, razen srečanj z roparji, ki kradejo živino. V času pandemije smo imeli zelo stroge ukrepe; lanska velika noč je bila suha, tako kot v Evropi. Zaradi zapore so se ljudje držali doma, tudi v bolnišnico so prišli le iz nujnih razlogov. To je bilo pretresljivo, tudi za domačine, saj kaj takega še niso doživeli. Ker smo misijonarji pri delu vezani na stike z ljudmi, je to imelo na nas velik vpliv. Takrat nisem vedel, kaj početi, sestavil sem pripomočke za suho destilacijo in začel pridobivati ekstrakte zdravilnih rastlin, npr. kafre, cimeta. Čez nekaj mesecev, ko smo spet zaživeli normalno življenje, so bili domačini tega zelo veseli. Sedaj pa je drugi val, Madagaskar se je popolnoma zaprl, zato je trenutno tudi onemogočena moja vrnitev. Razširil se je afriški sev, ki je bolj smrtonosen in ga je težko odkriti. Tudi med duhovniki je več smrti.
Kako krepiš svoje notranje življenje, da zmoreš premagovati vsakodnevne napore in tudi v težavah ohranjati vero, upanje in ljubezen?
Skrb za notranje življenje je zelo pomembna stvar, kar vidimo že tukaj, kjer je okolje bolj zavarovano in je več možnosti za umirjeno, lepo počutje. Tam je zelo razburkano, nepredvidljivo, ne veš, kaj bo čez eno uro. Nenadoma lahko pride sanitarna evakuacija in je treba vse pustiti. Npr. neko nedeljo, ko bi moral imeti mašo, sem moral peljati dekle, ki si je sprožila splav, v bolnišnico, da sem ji rešil življenje; reševanje življenje odtehta tudi mašo, ki naj bi jo imel. Da te nepredvidljive stvari ne vzamejo volje, se je treba držati ritma molitve in si najti čas za to vsak dan; tako naj bi živel vsak kristjan. Kot hranimo telo, je treba hraniti duha. Zjutraj, ko vstanem, že zelo zgodaj, zmolim duhovniško molitev vse do večernic. Včasih jih tudi kar zjutraj, ker ne vem, če bom uspel tisti dan še kaj moliti. Že vnaprej se zavedam, da bodo stvari nenadne, ne smem se pustiti sprovocirati, da rečem ne, kadar pridejo stvari, ki se jih ne da odložiti. Tisti, ki zajema svojo moč pri Bogu, ne odbija potreb, prošenj. To je Božji dar in tudi potrditev, da sem poklican v to delo. Sicer bi bil že zdavnaj doma; tam ni ugodnosti glede hrane, spanja. Smo pričevalci med temi ljudmi in eni izmed njih. Če bi mehkužno nastopal, bi ljudje to opazili, saj sami zelo skromno živijo.
Zaradi epidemije smo že drugič praznovali velikonočne praznike na drugačen način. Kakšno bi bilo tvoje sporočilo faranom ob omejitvah, ki jih zaradi epidemije doživljamo?
Omejitve se v Evropi vlečejo; ker je preživetje tudi tukaj najvišja vrednota, moramo zaradi tega marsikaj žrtvovati, da se ne dela škode tistim, ki so bolj dovzetni za bolezen. Župnija in verniki utrpimo zaradi omejitev veliko škodo; s potrpežljivostjo je treba skrbeti za svojo dušo in blagor bližnjega. Morda da bi se v tem času bolj posvečali družinski molitvi. V tej zmedi, ko je omejevanje postavljeno v slabo luč, ga je treba spoštovati, saj ni določeno iz hudobije, ampak da bi pomagalo do dobrega, ki je dar za vse, da se ohrani mir, blagostanje, zdravje in da se ekonomsko rešujemo.
Pravijo, da si človek na starost želi vračati v domače kraje. Kaj tebi pomenijo obiski doma? In kakšni so tvoji načrti za naprej?
Vračanje domov me vleče, za povratek nazaj si lahko kar malo razdvojen; lepo je biti doma. A duhovnik ne spreže svojega poslanstva, če je še kaj zdravja v njem; ni dovoljeno stopiti s križa. Dokler bom zmogel, bom peljal te stvari, ki so postavljene glede zdravstva, šolstva, pastorale, naprej. Iskati možnosti, da se ustreže potrebam domačinov. Starost prispeva k zorenju. V pastorali dajem več poudarka krepostim, kvalitetam krščanskega življenja pred aktivnostjo. Morda sem včasih preveč zaupal svojim močem, sedaj vidim, da je treba zaupati Božjim močem. Za vsak dan bom hvaležen; sedaj bolj razumem pozdrav domačinov: »vita ny alima«, ki izraža veselje, da smo še eno noč prestali, da imamo še en dan pred sabo. Da se s polno mero zagrabi za tiste ure, ki so na razpolago in se še kaj postori v duhovnem ali materialnem pogledu. Vesel sem, da sem to, kar sem, da sem duhovnik. Še bolj pa sem vesel, da sem misijonar. Pretežno živim svoje delo in življenje v veselju in vam bi se zahvalil za pomoč v molitvah, raznih oblikah dobrih del ali v denarju. Če ne bi imel kaj dajati, bi najbrž obledel moj obraz pred temi ljudmi, ker jim ne bi mogel pomagati. Po vas, ki po svoji dobroti podpirate moj misijon, je moje veselje obilno in sem vam za vse to hvaležen, tudi v imenu vseh naših Malgašev, med katerimi živim in z njimi utripa moje srce.
Urška in Milka Bokal