Blog 7: Pešačenje in premišljevanje
Ponovno se guncamo po luknjah in vozimo slalom mimo ljudi, ki hodijo po cesti. Naše delo je namreč zaključeno, vozimo se že proti Antananarivu. Tokrat je naš voznik misijonar iz Manambondra, Jani Mesec. V glavno mesto gre namreč po novopečenega misijonarja, Staneta Kerina. Ker se približujejo volitve, so marsikatero luknjo na cesti izravnali, zato mi celo uspe pisati tele vrstice.
Minuli vikend smo, po poslovilnem večeru v Ampitafaju, preživele ločeno. Z Evo sva uspeli uresničiti najino željo in prijateljem v Matangi vrniti obisk. V soboto naju je pod balkonom že ob petih zjutraj čakal vodič, učitelj iz Matange. 30 km poti je hitro minilo – zjutraj ob sončnem vzhodu najprej peš skozi okoliške vasi, nato čez prelepe travnate griče, ko je sonce začelo že močneje pripekati skozi bolj gozdnat predel, nazadnje pa še z drevaki čez dve reki. Po toplem sprejemu, tušu, pici za kosilo in urici počitka sva bili najbolj srečna človeka na svetu. 🙂 Popoldan smo vsi skupaj krenili po Matangi in enega lastnika drevaka prepričali, da nas ni peljal le čez reko, pač pa vzdolž nje. Za cele pol ure nas je vseh sedem vozil za slab evro! Sončni zahod, petje, smeh … Tena tsara, čudovito, bi rekli Malgaši.
V nedeljo pa smo se odločili, da gremo, kljub ožuljenim nogam in prehladu, ki se me je loteval, peš na morje, oddaljeno 10 km. Dan se je razvil v pravo dogodivščino. Ob prihodu na morje je bilo 
nebo nad oceanom črno, že so padale prve kaplje … Ravno prav nam je prišla tam cerkev, v katero smo se zatekli in bili tako še pri maši. Naliv zunaj je povsem preglasil glasnega pridigarja … Po koncu maše smo prišli ven – samo sonce, nikjer več niti oblačka! Težko nam je bilo okoli 16h popokati nahrbtnike in iti proti domu. Na poti so bili pred nami ves čas spet temni oblaki, zadnji del poti pa se je ulilo … Začelo se je temniti, pot se je spremenila v blatno brozgo, zaradi vetra so dale dežne kaplje občutek igel … Zadnji del poti nam ni preostalo drugega, kot da dež preglasimo s petjem in na stojnici, že v Matangi, za prvo silo kupimo slastne vroče pohane banane. 🙂 A večera s prihodom domov še ni bilo konec, Timotej je namreč praznoval rojstni dan …
V ponedeljek pa sva z Evo krenili še na zadnjo etapo najinega peš maratona – do 10 km oddaljene ceste iz Manambondra, kjer naju je pobral Jani. Čez dve uri vožnje smo se že srečali z mami in Doro v Vaingaidranu.
Te dni je bilo ob hoji in pogovoru s prijatelji malenkost več časa za premišljevanje o minulih tednih.
Minili so še hitreje, kot sem pričakovala. Ravnokar smo se po isti cesti vozili na jug, polni vznemirjenja, pričakovanj, strahov … Veliko se je zgodilo. Potreben bo čas, da nekatere dogodke in primere bolnikov še predelamo. Vsak dan smo spoznavali nove vidike malgaške kulture, a vseeno nas miselnost malgašev in njihov sistem še vedno presenečata. Na primer, kako močno je še prisotna njihova tradicionalna duhovnost. Verjamejo v razne vraže in to celo redovne sestre! Znova me je danes presenetil tudi primer močno usidrane korupcije – zaradi soseda, ki bi rad zemljo in plača žendarjem, da te odpeljejo, lahko obtičiš v zaporu več let, saj sodni postopki potekajo izredno počasi. Izid pa je odvisen od denarja … V času priprtja veliko zapornikov umre, saj je npr. v zaporu v kraju kjer smo prespali, čez 1000 zapornikov, čeprav jih je uradno 170. Enolično hrano dobijo le enkrat na dan …
En vidik malgaške kulture, na katerega se nam še ni uspelo privaditi, je tudi zdravstvena oskrba. Težko je nam Evropejcem, ki smo navajeni na solidarnostni sistem zdravstvenega zavarovanja, sprejeti, da so za ljudi, ki si ne morejo privoščiti zdravljenja, usodne že najbolj banalne bolezni. In pa nedostopnost – bolniki, ki bi jih pri nas pripeljal rešilec, tu prehodijo več 10 km do dispanzerja. Ali pa jih nesejo domači v ‘ambulance gasy’. Problem nastane tudi, ko mora iti bolnik v bolnico v večje mesto za zdravljenje ali nadaljnjo diagnostiko. Janez je trenutno edini voznik v Ampitafaju, a niti v Vaingaidranu nimajo npr. kirurškega zdravljenja. Bolnika, ki je rabil amputacijo noge, so tako odpeljali v Farafangano, dobrih 6 ur vožnje stran. Še en primer pa je bolnica, stara 18 let, pri kateri smo ugotovili nemerljivo visok krvni sladkor. Prišla je prejšnji teden, rabila bo inzulin, za celo življenje. Najprej smo že mislili, da zanjo ni dolgoročne rešitve, saj menda ni bilo inzulina nikjer drugje kot v glavnem mestu, ki je za preproste vaščane pač nedostopno. Nato smo vseeno izvedeli, da obstaja neko društvo diabetikov tudi v Fianarantsuji, dan vožnje oddaljenem mestu. Družina se je, po posvetu s celo rodbino, odločila za zdravljenje.
Težko nam je bilo sprejeti tudi usodo pacientov, pri katerih smo sumili na raka ali pa cerebralno paralizo. Nemočne smo se počutile tudi pri pacientih, sploh otrocih, z veliko vranico in jetri ter bolečinami v trebuhu, katerim ‘pili-kaka’ (zdravilo proti glistam) ni pomagalo. Rabili bi poglobljeno diagnostiko in ne zgolj simptomatskega zdravljenja.
Trudile smo se narediti najboljše po svojih močeh. Prvi teden smo se še zelo seznanjale z njihovim načinom dela, kljub temu nam ni bilo prizanešeno s težjimi primeri. Zdravnica Vero nam je bila dragocen vir nasvetov pri obravnavanju tropskih bolezni. Na voljo nam je bila prva dva tedna, našo prisotnost je sicer z veseljem izkoristila za vso birokracijo in statistiko, ki ji tudi na Madagaskarju ni moč povsem ubežati. Zadnji teden smo bile same in v dispanzerju preživele skoraj cele dneve. Časa je bilo komaj dovolj za pranje cunj. 🙂 Delo je bilo minule tri tedne še najbolj stresno za mami, na kateri so bile na koncu – kljub posvetovanju – še vedno vse težje odločitve.
Ob pogledu nazaj v meni ostaja hvaležnost. Za odprtost Malgašev, ponovno spoznavanje njihove kulture in vrednot (ter hkrati prečiščevanje svojih), vse izkušnje, modrosti misijonarjev ter navsezadnje za ekipo – za mentorstvo, sodelovanje, pogovore … To, da je (bila) izkušnja Madagaskarja super, še zdaleč ne pomeni, da nam je bilo lahko in smo ves čas uživale. Tako psihično kot fizično nam je bilo dostikrat res težko. A vseeno sedaj, ko smo Ampitafa in bolnike pustile za seboj, čutimo nek mir, zadovoljstvo. Da, bilo je dobro. Ne le za tistih nekaj bolnikov, pač pa tudi izkušnja za nas. Hkrati se mi zdi, da smo v Ampitafa v dispanzer tudi prinesle nekaj svežine, osebje naučile uporabljati kakšen nov material, zdravilo … Navsezadnje pa smo bile tudi vez Slovenije z Madagaskarjem in morda na ta način navdušile še koga, da svoj čas, denar ali molitve nameni za misijone. Ker ti so jih – znova preverjeno – vredni in res potrebni. Hvala vam za podporo!
Meta