Vatanato, 22. – 23. 9. 2018

Vatanato je zaselek, ki je od Ampitafaja oddaljeno 34 km. Pred dvema letoma so ga popolnoma požgali. Na slabo dostopnih področjih Madagaskarja imajo zadnja leta domačini velike probleme s skupinami banditov, ki ropajo živino. Področje, kjer sta  tudi Ampitafa in Vatanato, je še vedno razglašeno za rdečo cono, čeprav so se v zadnjem času razmere nekoliko izboljšale.   Požig vasi Vatanato je bil morda posledica maščevanja svojcev po krivici ubitega preprodajalca živine ali pa banditov, ki so jim vojaki ubili pajdaše. Ljudje so po požigu ostali brez vsega. Država, pa tudi Janez, so jim pomagali z najnujnejšim za preživetje, sami pa so si ponovno zgradili preprosta bivališča. Janez sedaj namerava tam zgraditi misijon – postaviti cerkev in šolo. Prvi pogoj za to pa je boljša cesta. Mehanika Jože Krašna in Gregor Kramer, ki sedaj že prihajata na Madagaskar, bosta poskusila v ta namen usposobiti traktor in buldožer.

V soboto zjutraj pa smo se prebijali po že zaraščeni poti, trikrat prečkali manjše reke, pri tem v eni skoraj obtičali. Za pot smo porabili dobre tri ure. Na srečo sva z Evo sedeli spredaj, se ob premetavanju v avtu čvrsto držali za ročke, občudovali pokrajino … Spraševali sva se, kaj nam bosta prinesla ta dva dneva. Dora je večer pred tem zbolela, Meta je tako ostala z njo na misijonu. Ko je sonce že močno pripekalo, smo se ustavili na vzpetini pred vasjo, kjer je bilo že vse pripravljeno za gradnjo cerkve. Tu nas je že pričakala skupina delavcev, ki so razložili pripeljan cement, in skupina otrok, ki so z radovednostjo zrli v nas. Še klic Meti – z Doro je bilo že boljše, zjutraj je normalno jedla. Hvala Bogu.

V vasi je ta dan potekal semenj. Ko smo se ustavili med bornimi, a na novo zgrajenimi kočami, smo zbudili pozornost vseh. Naša prevajalka Aline, ki pozna vas in domačine, nas je takoj odpeljala v lokalni dispanzer. Tu vse dni v tednu bolnike sprejema medicinski tehnik. Po kratkem pogovoru z njim nam je postalo jasno, da se poleg potrjevanja malarije in njenega zdravljenja, kar plača država, ukvarja še z marsičem. Cepi otroke, izvaja program za podhranjene … Nama so dodelili prostor v županovi pisarni, v nekoliko boljši leseni kolibi, na sredo so postavili mizo, poleg tri stole, klop za prevajalko in njeno hčer, midve pa sva na tla dali še manjšo blazino za pregledovanje v leže. Zaradi najine torbe za medicinsko opremo in večje škatle z zdravili skoraj nikamor ni bilo več moč stopiti. Skozi okno in vrata so nas ves čas radovedno opazovali otroci. Janez nama je že na začetku povedal, da bo naredil omejitev, tako da sva pregledovali le otroke do starosti petih let. Eva je vpisovala paciente, naredila z njimi krajši pogovor, jaz pa sem jih pregledovala, opravila kak manjši poseg, skupaj sva pripravljali zdravila. Vmes naju je Janez poklical na kosilo, bili sva že prestradani. Delo se nama je zavleklo že v noč, tehnik nama je na polico namestil borno svetilko. Imele sva še baterijo in mobitel. Prihajali so akutno zboleli otroci ter tudi tisti s kroničnimi boleznimi, ognojki … Pripeljali so dečka, starega tri leta, ki še ni hodil, niti sedel. Niti glavice ni zmogel držati pokonci. Nato še enega s podobnimi težavami, iste starosti. V Sloveniji bi z nevrofizioterapijo marsikaj dosegli. Pa deklica s hemiparezo … Pripeljali so tudi otroka, starega štiri leta, z otečenimi rokami in nogami, s povečanimi bezgavkami… Za te razmere nerešljiv problem. Svetujeva sicer pregled v Vaingandranu… Ter seveda podhranjeni otroci. Ali starsi vedo, da njihov “doktore” izvaja program za podhranjene? Niso vedeli. Kako v resnici tu poteka ta program? V Ampitafa imajo enkrat tedensko posebno posvetovalnico, ki jo vodi sestra, kjer tehtajo otroke, jim dajo v roke posebne prehranske dodatke, narejene iz alg. Prehrana, ki je sestavljena le iz riža, manioka in banan, res ne premore vseh hranil. Janez nam je že omenil, da v naslednjih nekaj mesecih pričakuje še več takih otrok, ker enostavno nimajo kaj jesti. Ob koncu sprejmemo še dva zdelana otroka z malarijo. Se nama je kar zasmejalo, ko nama je test pokazal dve ali tri črtice, kar pomeni eno ali drugo vrsto malarije, ki tu obstaja. Tak primer se namreč da hitro zaključiti in uspešno pozdraviti :). Ko smo se vrnili v kočo, kjer smo imeli kosilo, nas je tam čakala hladna večerja, ki pa je vseeno prijala. Noč smo prespali kar na tleh v istem prostoru.  Kako je z Doro? Iz ambulante je nismo mogli poklicati… Mislila sem nanjo in na Meto, ki si je tudi tako želela iti v ta kraj, nama bi ta dan res prav prišla, sedaj smo že prava ekipa…

Glede na pogoje sem sama noč kar dobro prespala, a nas je že ob štirih zjutraj prebudilo glasno petelinje petje tik ob koči.

Kljub temu, da je bila nedelja, brez pregledov otrok družine, ki nas je gostila, ni šlo. Ker nas je lovil čas, nam je kljub temu uspelo dokaj hitro zapustiti vas. Med potjo smo imeli na dveh podružnicah potem še maši. Tu veliko pomagajo katehisti, Janez pa se trudi, da ima vsaj enkrat mesečno zanje tudi mašo. Za otroke sva bili prava atrakcija. Kadarkoli sem jih pogledala, so me gledali z velikimi očmi, Janez je povedal, da mnogi od njih prvič vidijo belca (kam pa sebe šteje 🙂 ?).

Janez je na poti nazaj najboljši turistični vodič. Peljali smo se po odprtem področju, sedaj poraščenem le s travo in grmičevjem ter posebnimi palmami, ki jim tu rečejo tudi palma popotnikov. Še pred leti je bilo to področje poraščeno z gozdovi, ki jih domačini še vedno neusmiljeno požigajo, Janez je pri tej njihovi navadi popolnoma nemočen. Ob poti smo tudi opazili kup pepela. Na tem mestu je bila pred leti posiljena poročena žena. V znak obsojanja zločina vsak mimoidoči na kup vrže vejico, enkrat na teden pa kup potem zažgejo. Tudi mi smo se ustavili.

Pa še, kako Janez opazuje svet okoli sebe: tu imajo izredno športne, sicer zelo shujšane  kokoške, ki znajo tudi leteti. Povedal je, da pred avtom tečejo tudi 30 km na uro, pri 40 km pa mu zletijo na havbo …

Zgodaj popoldne smo se vrnili v Ampitafa. Dori se je stanje ponovno poslabšalo, tresla jo je mrzlica. Danes, ko tole pišem, je Dora že zdrava, včeraj zjutraj je bila prvi dan brez vročine. Popoldne se je že igrala z otroki. Za nami pa sta dva zelo naporna dneva, ljudje iz okolice so izvedeli za nas, že ponoči sem jih slišala, da so prispeli v vas. Smo pa ostale tudi brez svetovalke, zdravnica se je  namreč včeraj zjutraj odpravila z Janezom v Tananarive. Janez je odšel po Jožeta in Gregorja. Prihaja menjava Slovencev v Ampitafa. Ne morem verjeti…

Ida