POTA ekipa popravila bager, izdelovala pohištvo in pomagala v bolnišnici

Pisal se je avgust leta 2024, ko se je skupina 7 mladih prostovoljcev pod okriljem programa POTA, odpravila na 7.000 km oddaljeni otok Madagaskar. Odšli so pomagat prebivalcem misijona Ampitafa, kjer deluje slovenski misijonar Janez Krmelj. Ekipo so sestavljale medicinske setre Jana, Neža in Lea, tehnični del pa Filip, Tomaž, Aneta in Gal.

Pot se je začela na letališču Brnik, po tem, ko smo vseh 28 kosov prtljage stehtali kar pred letališčem na tehtnici. Po vzletu letala in zadnjim pogledom na Triglav v sončnem zatonu, so nas prešinjale misli: “Zdaj gre zares!”, “sedaj se ne morem več premisliti”, “sem sploh sposobna nuditi pomoč popolnim tujcem?”, “sem sposoben napeljati vodovod? popraviti bager?”, “so malgaši res zmeraj nasmejani?”, “se bom znal prepustiti potrebam misijona, volji Boga?…”.  No, bilo je prepozno za premislek, odgovore smo šli iskat kar tja, na drugo stran sveta. Polet prek Istanbula in Mavricija, s pristankom v glavnem mestu Madagaskarja Antanarivu je potekal mirno. Z navdušenjem smo pozdravili rdeči otok, ki nas je sprejel z zimskim, a vseeno toplim soncem. Od tam nas je šofer Pedra Opeke peljal preko mestnega vrveža do obzidane Akamasoe- dobrega prijatelja. Mesta, ki je zraslo iz smeti. Ali z drugimi besedami- čudež Pedra Opeke, s katerim je dal dom več 10.000 malgašem.

Za nekaj dni smo se nastanili v vilo za goste. Že ob prihodu smo bili deležni pogledov zanimanja in navdušenja tamkajšnjih otrok. Kmalu so se nam upali približati in čez nekaj trenutkov so nam že veselo pomagali nositi prtljago. V naslednjih dneh so nam tako prirasli k srcu , da smo jih na vsakem sprehodu držali za roko, metali v zrak in se z njimi pogovarjali v polomljeni malgaščini.

V mestu smo obiskali tudi znamenite kamnolome, v katerih malgaši služijo svoj kruh z razbijanjem granita. Več tisoč jih ima delo in s tem upanje, za boljše življenje svojih družin. Tudi mi smo se preizkusili v delu, na veliko začudenje tamkajšnjih delavcev: “Belec, ki prosi malgaša, če lahko pomaga delati?!” Bili smo prava atrakcija in tarča nedolžnega smeha. No, po kakšni uri smo se navadili na delo z improviziranim kladivom (namesto lesenega imajo nekateri za ročaj kar plastično cev). Delo je zelo naporno, zaslužki delavcev pa niso visoki. A za tamkajšnje ljudi je to edina priložnost, edino upanje, da se izkopljejo iz revščine in da plačajo za šolanje svojih otrok in jim s tem omogočijo lepšo prihodnost.

V Akamasoi smo se udeležili slavne nedeljske svete maše, pri kateri smo bili priča glasnemu grlenemu petju 7.000 glave množice malgašev. Peli in slavili so vsi, tako stari, kot mladi. Maša je bila lepa, posebna, malgaška! Veliko je bilo plesa- otroci, so z barvno koreografijo ustvarjali osupljive motive krščanske simbolike. Po dobrih 3 urah maše, smo na pobudo Pedra, tudi mi njim ob spremljavi kitare naše Anete, zapeli pesem Ti si moja gospa. Zares lepo doživetje!

Pedro nas je povabil tudi na obisk k sebi domov. Pred hišo ima igrišče, kjer smo z otroki igrali košarko in nogomet. Kakšnega pa smo samo vzeli v naročje, saj smo videli, da sameva in se nam je zasmilil. Ob prizorih na ulici Akamasoe smo začutili hvaležnost za dom, družino in ljubezen, ki smo jih deležni doma.

Pedro je slovencev zmeraj iskreno vesel. Pripovedoval nam je osupljive in tudi tragične zgodbe malgašev, predvsem otrok. O soočanju z alkoholizmom, nasilju in drugih tragedijah v življenju malgašev. V njegovem pripovedovanju smo začutili veliko zavzetost za malgaše, izžareval je svetniško srčnost, Božjo navzočnost! Sam se je pri vsakem vprašanju kako je zmogel to, ali ono, skliceval na Boga. Za nobeno delo si ni pripisoval zaslug. Kakšen mož! Vlil nam je spodbudnih besed, s katerimi smo se odpravili misijonu naproti!

Pot na jug se je začela z natovarjanjem najboljšega prevoznega sredstva na Madagaskarju. 16-sedežni VW Crafter nas je, prek strehe natovorjen, odpeljal na več kot 20 ur dolgo pot, polno lukenj, hitrih zaviranj, prelepe visoke planote z riževimi polji pa čez čisto pravo džunglo.

Kar naenkrat pa… Pufff! Kaj se je zgodilo? Šoferja stopita ven in si nekaj mrmrata… Še mi pogledamo, kaj se je zgodilo in glej- počena guma! Ura je 3 zjutraj, smo sredi džungle, smo daleč od civilizacije… Kaj sedaj? No, situacijo smo po dobri uri, po iskanju ključa, njegovega podaljška in 2 menjavah prazne le nekako rešili. Kaj vse nas še čaka? 🙂

Kmalu smo prispeli v Farfangano, mesto na jugu, tik ob morju, kamor nas je s posebnim prevozom prišel iskat naš misijonar Janez Krmelj. Naš prevoz pa smo za začetek morali štartati- s potiskanjem, saj je imel okvaro elektronike. Sicer 7-tonski orjaški Unimog se je vdal in zabrnel. Odpeljali smo se dalje preko Vangaindrana, še enega obalnega mesteca, kjer smo spoznali še enega slovenskega misijonarja, Staneta Kerina. Pot, ki je sledila, je bila neasfaltirana. Rdeča glinena zemlja je bila polna lukenj, ki jih je pridelal pretekli monsun (dolgo, močno neurje z dežjem). Več kot 6 ur premetavanja je bila odlična priložnost, da smo spregovorili z Janezom o stanju na misijonu in predvsem, da smo lahko spoznali Janeza. Vsem je takoj prirasel k srcu. Naj povem, da je Janez odličen šofer, ki ga tudi delna slepota ne ovira pri vožnji po luknjastih cestah.

V trdi temi smo prispeli v Ampitafa, Janezov misijon! Utrujeni smo bili deležni nasmejanega sprejema in pozne večerje. Postelja v hiši za goste nas je že vabila in brez težav smo ji podlegli. Zaspali smo v hvaležnosti in pričakovanju tega kar nas čaka, ko se zbudimo!

Pomemben del misijona predstavlja Sveta maša, ki je vsako jutro ob 6:00 na bližnjem hribčku, kjer je dal Janez postaviti lepo cerkvico. Ob nedeljah je cerkvica nabito polna, kar daje močan vtis Janezovega zgleda in njegove evangeizacije. Janez pravi, da se ob maševanju in deljenju drugih zakramentov počuti najbolj izpolnjenega. V svojih pridigah je znal nagovoriti tako nas, kot malgaše. Pridige so bile preproste, kot je življenje malgašev. Malgaška vera je sicer Animizem- vera v duhove prednikov, obredja in posveti z vrači. Janez nam je zaupal, da je treba njihovo vero in običaje spoštovati in sobivati z vsemi in vere ne smemo vsiljevati. Njegove besede so v nas nosilo veliko težo, saj je z vsem srcem in celim telesom predan tem ljudem in res živi svoje besede. Ljudje ob njegovem zgledu, kar sami hodijo k maši in so aktivni na misijonu. Janeza smo spoznali kot srčnega človeka, ki živi za malgaše in za to, da bi oni živeli za Kristusa.

Naše delo smo v tehnični ekipi začeli z izdelovanjem lesenih poličnikov, ter klopi. Dile so bile iz lesa akacije ter malo tršega palisandra. Zagnali smo orodje in se lotili dela. Ker čez dan ni bilo elektrike zaradi prenizkega vodostaja in posledično nedelujoče Janezove hidroelektrarne, smo uporabljali le orodje na baterije. Za nas kot skupino je bil izziv znajti se in razdeliti si delo, saj je imel Janez kopico drugega dela na misijonu in nam je popolnoma zaupal. Skozi misijon smo vse bolje delali in Janez nas je moral včasih podit spat, ker smo delali še dolgo v noč in verjetno kdaj zbudili kakšnega domačina z ropotom orodja :). Kljub temu, da nismo bili vsi vešči tovrstnega dela, smo hitro ugotovili, da nas nihče ne ocenjuje (razen radovednih in nasmejanih obrazov vedno prisotnih malgašev, ki so nas zvedavo opazovali med našim delom). Z zavedanjem, da smo tu, zato, da nekaj naredimo in, da tem srčnim ljudem povrnemo človeško dostojanstvo, katerega doma jemljemo za samoumevnega.

Med delom smo si z veseljem vzeli čas tudi za otroke. Za guganje, risanje po pesku ali metanjem v zrak. Z njimi smo odšli tudi na sprehod do bližnjega slapu. Prek pogovorov in petja smo se sproti učili jezika. Na hiši za goste smo pustili pečat z vgraviranim lesenim napisom: “Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!”  Lepo je videti kako vsaka ekipa pusti pečat tudi naslednjim ekipam in s tem doda malo domačnosti, pripadnosti misijonarstvu. Lotili smo se tudi popravljanja Janezovega edinega bagerja, ki so mu podgane pregrizle pogonske kable in je stal že nekaj mesecev. Iskanje žic na obeh koncih in spajkanje se je obrestovalo! Bager smo spravili v pogon in veselje celotne ekipe, malgaških pomočnikov in Janeza je bilo nepopisno. 🙂 Zamenjali smo tudi nekaj pip in popravljali zunanji vodovod. Naj omenimo, da ima Janez neoporečno vodo iz vrtine in, da je to edini vir čiste pitne vode daleč naokoli.

Zdravstveni del ekipe je med tem ves čas pomagal v tamkajšnji bolnišnici, ki oskrbuje ljudi s celotnega območja misijona. Bolnišnica je kljub drugačnim standardom kot pri nas, izrednega pomena za več kot 60.000 ljudi, ki spadajo pod misijon Ampitafa. Jana, Neža in Lea so pomagale na vseh oddelkih bolnice- porodnišnica, otroški in odrasli oddelek. Ogromno je bilo testiranja malarije, predpisovanja zdravil, cepljenj in drugih del. Za delo v bolnici je bilo potrebno sprotno učenje malgaščine, saj je to tam glavni jezik sporazumevanja. Beseda “marari?” (boli?) in znakovni jezik za lociranje bolečine sta bila ključnega pomena:). Izziv je bil soočenje s higieno, ki je tam praktično ne poznajo, niti si je ne morejo privoščiti, zaradi omejitev z vodo, pomanjkanja razkužil, zaščitne opreme in predvsem pomanjkanja izobrazbe. Janez sicer intenzivno dela na izobraževanju. Postavil je že vrtec, osnovno šolo in gimnazijo, tako da so prvi maturanti ravno v zaključku šolanja in to vliva novo upanje na boljši jutri in je potrditev Janezovega prizadevanja in srčnosti. V času našega misijona je imel Janez ravno malarijo. K sreči jo je kljub letom dobro odnesel. Nam se je na srečo z jemanjem malaronov in pitjem le pitne vode iz pipe in plastenk ter visečih komarnikov uspelo zaščititi pred to trdovratno boleznijo.

Njen mož Martin nam je ogromno pomagal pri tehničnih delih. Radi smo ga vključili v delo, saj je bil zelo spreten. Naš misjon je močno zaznamoval še en delavec – Marcelin- (mi smo ga glicali kar Marcelino) Janezov šofer, drugače pa zelo prijazen, pameten in postolovski mož. Lepo se je uspel naučiti nekaj slovenskih besed. Uspeli smo se zmeniti, da nas je peljal na izlet- iskat krokodile. Seveda so se nam ravno skrili in jih nismo videli, ampak smo imeli kljub temu lep izlet do reke Manabundžu, kjer so se nekateri upali celo kopati.:)

Naše delo smo nadaljevali tudi z obiskom 3 ure poskakujoče terenske vožnje oddaljene podružnice Vatanato. (To je le ena od več podružnic, za katere skrbi Janez). Cerkev z župniščem na griču, od koder se odpira lep pogled na majhno vasico, do katere pelje viseča brv- delo slovenskih rok iz preteklih let. Vatanato nas je očaral. Morda tudi zaradi bližnjega gorovja in zelenja, ki spominja na Slovenijo.

V Vatanatu smo poslikali steklena okna v cerkvi, preplesali župnišče in ga opremili s klopmi, mizo in Bohkovim kotom. Pri pleskanju in poslikavah so nam pomagali tamkajšnji otroci, ki so nas nalezli s svojim smehom in preprostostjo, tako da smo si morali vzeti čas tudi za njih. Skupaj smo prepevali pesmi in se pogovarjali, igrali nogomet in včasih le sedeli skupaj, utrujeni od dela in veseli, da smo tam, skupaj z njimi. Preden smo opremili župnišče smo jedli kar na tleh, oz. na preprogi, spleteni iz bananinih listov. Kasneje pa je župnišče dobilo povsem novo podobo. Z ogromno mizo ter klopmi iz palisandra, pobarvanimi stenami in Bohkovim kotom ter poličnikom, ki bodo novemu kaplanu Vatnata nudile prijeten dom.

Janeza smo v Vatanatu večkrat pošteno nasmejali, tudi on pa nam ni ostal dolžen:). Na jedilniku je bil v glavnem riž, zraven pa ali banane ter kakav, ali pa ribe. Naš kuhar Fli nam je prirasel k srcu z izrazi hvala, prosma in nizakaj. Ko ni kuhal je na kitaro igral Waka, waka, Shakirin nogometni hit😊. Bog ve, kje se ga je naučil. Po obroku riža nam je Fli vedno postregel še z riževo vodo (rano apango) iz prežganega riža. Po nekaj dneh smo se je navadili in jo vsi radi pili. Janez nas je znal posladkati tudi s politankami, saj je tudi sam kar sladkosned 😊. V Vatanatu smo se umivali v reki, saj druge vode tam ni. Vodo za pitje smo v plastenkah pripeljali s seboj iz Ampitafa.

Zdravstveni del ekipe je imel v Vatanatu kar nekaj oddaljenih terenskih obiskov. Domačini so nekako uspeli izvedeti, da pride zdravstveno osebje in so že takoj pristopili s prošnjami za pomoč. Veliko je bilo hudih zdravstvenih stanj, saj je oskrba v Vatanatu praktično ničelna, zaradi oddaljenosti od bolnišnice. Terenska oskrba je temeljila na improvizaciji in iznajdljivosti, saj do prihoda do bolnika nismo vedeli kaj je narobe in kako resno je stanje. Bili smo priča velikim odprtim ranam, razjedam vsepovsod… Naše punce so oskrbele veliko ran in s svojim delom pustile pečat, morda so rešile celo kakšno življenje… Samo Bog ve. Ti ljudje so v nas res prebudili iskreno sočutje. Kdo jim bo pomagal, ko odidemo?

V Vatanatu smo odšli tudi na tržni dan, dogodek zbiranja ljudi in prodaje vsega mogočega. Veliko je kitajske cenene robe pa tudi njihovih lokalnih proizvodov, kot so riž, banane, manjok… Mi smo se tam posladkali s sveže pripravljenimi ocvrtimi bananami za katere smo se dobro izpogajali za ceno. Bile so okusne! 

Sledilo je slovo v Vatanatu. Po zaključni maši smo v zahvalo po njihovem običaju prejeli petelina, katerega smo s smehom sprejeli in se tudi mi njim zahvalili njim s pesmijo. Slovo je bilo težko. Predvsem od otrok, s katerimi smo se zares povezali.

Tudi v Ampitafa se je počasi bližalo slovo. Skupaj z Janezom in Martinom smo pospravili in pregledali prinešeno orodje, da ga bodo lahko uporabljali tudi po našem odhodu. Naše zlate kuharice so nam pripravile torto! Prava redkost na jugu Madagaskarja. Zraven so zapele pesem in se zahvalile za naše delo in povezanost, ki smo jo spletli z domačini. Bilo je ganljivo. Oblekli so nas s tradicionalno opravo- fante v klobuke, dekleta pa v krila. Njihovi zahvali je sledila še naša, sledilo je petje in veselo druženje. Naslednji dan smo imeli še poslovilno mašo po kateri smo zapeli pesem- Kako lepo je živeti, ki je najlepše ubesedila naše takratno počutje. Malgaši so nam zares prirasli k srcu! Po maši smo se napakirali v Toyoto in po dolgem poslavljanju in objemanju ter iskrenem objemu Janeza z nekaj orošenosti v očeh in močno obogateni, s šoferjem Marcelinom hvaležni odšli proti severu in domov.

---

Izredno smo hvaležni za izkušnjo, predvsem Janezu Krmelju in njegovi družini, ki je srčno skrbela za nas, da smo lahko mi ta čas pomagali njim. Vseh vtisov se zares ne da strniti. Morda pa nekaj naših misli vseeno opiše naše doživljanje misijonske izkušnje. 

Smetišče, ki je tako zelo značilno za Madagaskar, najdemo tudi pri nas, je simbol za ljudi, ki so izključeni iz družbe in nimajo možnosti za dostojno življenje.

Misijoni ti odprejo srce, če ti odpreš oči in jih držiš odprte, tudi ko gre sonce za oblake ali ko ljubkega otroka zamenja oslabel starec.

Več kot sem dajal ljudem na misijonu, več sem od njih prejemal. zakoni fizike onkraj ekvatorja očitno ne delujejo.

Popoln razlog zakaj oditi na misijon spoznaš šele, ko se z njega vrneš.

 VELOMA MADAGASIKARA!