Kralj Matange, krokodili, podhranjenčki in še kaj

Ugotavljamo, da smo danes že čez polovico našega dela v dispanzerju. Ne dojemamo … Na nek način smo se privadile delu, a vseeno vsak dan prinese kar nekaj presenečenj.

Zadnji vikend je minil v družbi ekipe medicincev iz Matange, ki so od tam prišli peš, 30 km daleč. V soboto dopoldan je bilo še nekaj dela v dispanzerju, popoldan pa nas je Janez peljal na bližnjo reko na kopanje. A nismo smeli plavati predaleč, ker so bili tam (baje) že krokodili. 🙂 V nedeljo smo bili skupaj pri maši, po njej pa so nam domačini pripravili nekaj točk s pesmimi in igro, kar je skupaj trajalo okoli štiri ure. Na Madagaskarju gre namreč vse ‘mura mura’, zelo počasi. Ure ne poznajo …

Z Doro sva popoldan pospremili ekipo iz Matange nazaj domov – pot je z avtom trajala dobrih šest ur. Že po par minutah vožnje nam je bilo žal, da nismo šli peš, saj je bil avto ekstremno natrpan, pri čemer je malgašem zelo hitro tudi rado slabo … A pot je ob pripovedovanju ugank, petju in pogovoru vseeno kar hitro minila. V Matangi naju je z Doro naslednji dan, ko je ekipa že pridno delala, Janez peljal malo po mestecu, bil je ravno tržni dan. Videli smo lemurja pri župniku, krokodila pri Kitajcu, jedli manjok na tleh pri malgaški družini, na zadnje pa smo bili celo sprejeti pri kralju Matange! Čisto zares! Kralji imajo tu še vedno veliko vlogo. Z Doro naju je presenetilo le, da je imel namesto krone klobuk … 🙂 Ko smo se v ponedeljek zvečer, seveda polnim avtom Malgašev, vrnili v Ampitafa, sta iz bolnice ravno prišli mami in Eva – cel dan sta delali, vmes sta si vzeli le pol ure za kosilo … V ponedeljek pride namreč največ pacientov. Veliko je otrok, kar dosti primerov je podobnih kot v Sloveniji. Še vedno nam je težko, ko pri nekaterih pacientih točno vemo, kaj bi naredile doma, tu pa smo tako omejene … Včeraj sta se me dotaknila dva primera, pri katerih je klinična slika močno kazala na raka. En je bil deček, star štirinajst let, a jih je zaradi zastoja v rasti kazal največ osem. V trebuhu je imel tipno maso, občasno črno blato … Drugi je bil moški, pri katerem smo sumile na pljučnega raka. Ko smo spraševale, kaj tu naredijo s tovrstnimi pacienti, so govorili le o raznih zeliščih. Nikoli tumorja ne operirajo, kemoterapije ne poznajo. Tudi diagnostika tu ni dosegljiva … Tako smo prisiljene, da le izključujemo vzroke, ki bi jih bilo možno pozdraviti – črevesne parazite, tuberkulozo …

Kar me je tudi tu ganilo, so podhranjeni otroci. Čeprav ni bilo v zadnjem času naravnih nesreč in vojne, ti vseeno so – ne zgolj v medijih, daleč stran, ampak prav pred nami. Na srečo v Ampitafaju deluje program za podhranjene otroke – da jih redno spremljajo in jim dajejo hrano za domov. A dojenčki pod pol leta starosti niso vključeni v ta program. Sedaj že cel teden šestkrat na dan z injekcijo hranim dve štirimesečni dojenčici, ki tehtata manj kot tri kile. Res sem vesela za vsak mililiter mleka, ki ju uspem spraviti vanju. Tako sta luštni, da bi ju najraje kar posvojila! 🙂

Čeprav si tu dostikrat želimo, da bi imeli za zdravljenje take možnosti, kot v Sloveniji (ker je – z vidika tukajšnjih razmer – slovenski zdravstveni sistem naravnost odličen!), hkrati tudi čutimo, kaj res pomeni biti zdravnik. Ko sta, poleg testa za malarijo in nosečnost, le stetoskop in otoskop tista, ki pomagata odkriti večino znakov bolezni. Zdravnik je tu prepuščen svojim sposobnostim opazovanja, vključiti mora vseh pet čutov, včasih še šestega. Za razumevanje zgodovine bolezni in trenutnih težav je nujen dober dialog med bolnikom in zdravnikom, za kar nam je neprecenljiva prevajalka Aline.

Mami opaža veliko razliko med delom v Sloveniji in tu tudi v času, ki ga posveča bolnikom. Birokracije je tu veliko manj, pacienta se le vpiše v velik zvezek ter prepiše terapijo v majhno knjižico, ki jo bolniki prinesejo s seboj (navadno že v precej slabem stanju, eni gospe jo je celo pojedla miš :P).

Ob pisanju bloga se je zunaj že zacelo temniti, čeprav je ura šele 17.30. Kaže na miren večer … Hvaležne smo, da lahko zaupamo v Nekoga, ki je nad nami; za Supervizijo, ki se nikoli ne zmoti.

Meta