Združenje Akamasoa
»To je zgodba peščice ljudi, ki so bili prepričani, da revščina ni sad slučaja, temveč žalostna resničnost, ki ima svoje vzroke v mentaliteti ljudi in brezupnem gospodarskem stanju dežele.«
Slovenski misijonarji in misijonarke so na Madagaskarju naredili veliko dobrega. In gotovo je, da še vedno delajo, čeprav je veliko tega narejenega na skrivnem in prepuščeno Božji sodbi in spominu tistih, ki jim je bilo pomagano. Za vso dobroto lahko rečemo skupaj z evangelistom Janezom: »Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« ( Jn 21,25)
Vsekakor pa je prav, da se dotaknemo dela misijonarja Petra Opeke, katerega delo je dobilo plačilo v mnogih svetlih in nasmejanih očeh najrevnejšega sloja prebivalstva na Madagaskarju.
»Nisem mogel ostati miren pred to revščino, ki kliče usmiljenje in pravico do nebes.«
Peter je pobliže spoznal kruto usodo zapostavljenih revežev z obrobja glavnega mesta Antananariva, ko je bil leta 1989 premeščen iz Vangaidrana za ravnatelja bogoslovcev Misijonske družbe v Antananarivo. Bivanje v mestu mu je prikazalo te ljudi v popolnoma drugačni luči, kakor jih je bil vajen videti prej, ko jih je srečeval le za trenutek ob potovanju proti jugu. Stiska ljudi mu je odprla pogled in srce. Odločil se je, da se bo posvetil tem ljudem in jim poskušal pomagati. Voljo mu je vdahnila tudi odobritev kardinala Victorja Razafimahatratrija, katerega je prosil za blagoslov.
Odpravil se je v predmestje Antananariva v predel z imenom Ambohimahitsy. Reveže je tja spravila oblast, da bi ne bili nadležni v samem središču mesta. V tem kraju so si ljudje postavili zasilna bivališča iz kartona, lepenke, … Za Petra je bil to pravi apokaliptični prizor. Ljudje so se preživljali tako, da so hodili vsak dan na mestna odlagališča smeti in tam iskali ostanke hrane ali druge stvari, ki bi se jih dalo prodati.
Pedro takole opiše svoje srečanje s temi ljudmi: »Meseca maja 1989 sem se prvič povzpel na Macolline pri Ambohimahitsy, in sem na lastne oči videl nečloveške razmere v katerih so živeli ti ubogi ljudje. Ob vsem tem sem bil močno ogorčen in notranje pretresen. To so vendar ljudje! Za nas kristjane bratje! Nisem se mogel sprijazniti z mislijo, da so nepreklicno izgubljeni in da za nje ni nobene rešitve, nobenega upanja več. Od tedaj sem večkrat prihajal med nje in bolj od blizu spoznal njihove stiske. Spominjam se prvega srečanja z njimi. Moral sem se plaziti po tleh, da sem mogel priti v njihova bivališča, v njihove bajtice iz cunj in lepenke.«
Otroci na smetišču
Peter jim je obljubil, da bi jim poskušal najti zemljo za obdelovanje, če bi hoteli delati, z velikimi težavami je preskrbel državno zemljo v 70 km oddaljenem kraju Antolojanahary. Od 200 družin, ki se jih je v začetku prijavilo za odhod, se jih je ob odhodu polovica premislila. Tako se je začela pot do boljšega življenja, do povrnitve človeškega dostojanstva ljudem, ki niso prepoznali niti lastnega obraza..
Peter je spoznal, da sam ne bo kos temu morju zla. Okoli sebe je začel zbirati nekdanje someščane iz Vangaidrana, ki so študirali v glavnem mestu. Skupaj so začeli obiskovati ljudi in spoznavati njihovo bedo, ter poskušali najti rešitve. Da bi imel njihov trud solidnejšo, resnejšo podlago, je Peter skupaj s temi študenti ustanovil humanitarno združenje Akamasoa, kar pomeni »Dobri prijatelji«. Leta 1990 je bilo združenje uradno priznano pred državo. Cilji združenja so bili v okviru skopo odmerjenih sredstev, naslednji:
– materialno in moralno pomagati najbolj ubogim;
– ubogim družinam omogočiti, da pridejo do dostojnega stanovanja;
– pospeševati humanitarni in gmotni napredek.
Za zastavljene cilje pa so bila potrebna tudi gmotna sredstva. Peter se je obrnil po pomoč k mnogim dobrodelnim organizacijam iz razvitega sveta.
S trdim in vztrajnim delom društva Akamasoa in ljudi – smetiščarjev in vseh drugih revežev glavnega mesta, s pomočjo mnogih dobrodelnih organizacij in ljudi dobre volje je v desetih letih nastalo delo, ki mu v svetovnem merilu težko najdemo primerjavo.
Matija Nared.
Vir: http://www.madagaskar.missio.si/index.php/slovenski-misijoni/akamasoa-pedro-opeka
Trideset let delovanja združenja Akamasoa
Peter Opeka CM na Madagaskarju že več kot štirideset let dela z najrevnejšimi. Z njimi je leta 1989 ustanovil združenje AKAMASOA – DOBRIPRIJATELJI. Iz odlagališča odpadkov je zraslo mesto upanja, v katerem več kot 25.000 ljudi živi skupaj kakor bratje in sestre. To ljudstvo ima glasove in obraze. Pierre Lunel, ki že več let zvesto spremlja in popisuje delovanje Petra Opeke, se je srečal s tamkajšnjimi ženskami in moškimi. S svojim spoštovanjem si je pridobil njihovo zaupanje in prisluhnil je njihovim zgodbam. Te so pogosto neprijetne; v njih se prepletajo trpljenje, veselje, rane, uspehi, padci in vstajenja. Neny, Jacqueline, Ratrata, Felana, gospodična Bao, Zô, Suzanne in drugi so izkusili skrajno revščino: zaradi zaplate zemlje, ki jim ni več nudila preživetja; ciklona, ki jim je odpihnil dom; nasilnega in zapitega moža, ki je zapustil ženo in otroke … V Akamasoi so z delom v kamnolomu, v šolski menzi, kot zidarji, vodje varnosti … ponovno odkrili svoje dostojanstvo. Njihovim otrokom so se obetali prestopništvo, mamila in prostitucija. Vendar so se tej usodnosti uprli. Danes so zdravniki, vzgojiteljice, inženirji, profesorice, socialni delavci. Pokončni ljudje!
Vir: https://www.mohorjeva.org/images/upload/2019/05/17883_Lunel_2019_-_Mesto_upanja_Petra_Opeke_PL.pdf
