V letih 2005 do 2007 je v Ampitafa začela nastajati nova naselbina. Pedro Opeka se je skupaj s svojo humanitarno ustanovo odločil tu postaviti bolnico, porodnišnico in šolo. V mislih je imel osnovno strukturo za uspešno socialno delo tega zelo revnega območja, ki leži na jugovzhodnem delu Madagaskarja.
Pogosto me obiskovalci iz Slovenije ali gostje Akamasoe vprašajo, kako je do te ustanove prišlo.
Leta 2003 sem Matango prepustil Janezu Mescu, ki je že dobro znal malgaški jezik. Ob sebi pa je imel se laiškega misijonarja Matija Nared, veščega številnih del na misijonu. Preselil sem se na izpraznjen misijon Ranomena.
Že pred tem mi je Pedro poslal star buldožer na gosenicah, ko je videl, da rad gradim ceste. Z ljudstvom na območju južno od Ranomene smo se začeli dogovarjati kako bi peš stezice zamenjali s cesto, ki bo prinesla večje spremembe v korist vaščanov. Domačini so mi olajšali to delo z nasveti in svojim delom. V manj kot treh mesecih smo se prebili do kraja, ki se imenuje Ampitafa. Tu smo zaradi težje okvare na stroju preživeli več dni, saj smo bili namenjeni vse do kraja Vohitrapanefy. Območje Ampitafa so okoličani koristili za pašo govedi. Ampitafa torej pomeni v malgaškem jeziku – na oni strani, kjer se privadiš. Ogledal sem okolico in hitro odkril velike možnosti. Slapovi, ne samo lepota, ampak tudi možnost za malo hidroelektrarno. Pedro je spremljal moje delo. Vprašal me je, kakšne so potrebe v teh krajih. Na kratko sem povedal o težavah krajanov, ki so pogosto tarnali zaradi številnih smrti žena na porodu, včasih pa so izgubili kar oba, mamo in otročička. Pedro si je vzel nekaj časa, da skupaj z Akamasoa razmislijo o načinu pomoči za naše vaščane. Zelo hitro je padla odločitev in Pedro mi sporoči zelo na kratko: “Dali ti bomo porodnišnico in tudi bolnico, pa še osebje ti bomo dali”. To sporočilo me je kar prevzelo, in ponudila se mi je možnost za novo obliko misijonskega dela.
V nekaj letih je Pedro zgradil v Ampitafa deset in več zidanih hiš. To gradbišče je skoraj tisoč kilometrov stran od centra Akamasoe. Sam zaradi številnih dolžnosti in razdalje ni uspel priti na ta kraj, zato je občasno poslal gospodično Honorine, podpredsednico humanitarne ustanove in šoferja Morisa, ki sta vedno pripeljala kaj od opreme za bolnico.
Ambulanta dnevno nudi pomoč od 35 pa do 110 bolnikom. V bolniško oskrbo dnevno sprejemamo bolnike. Nekatere prinesejo iz oddaljenih krajev, saj pokrivamo potrebe ljudi v šestih občinah z preko 80.000 prebivalci. Porodnišnica pomaga letno od 217 do 231 otrokom pri rojstvu. Občasno pa je treba zaradi težkega poroda odpeljati porodnico na kirurgijo. Teh nujnih voženj je več kot deset letno, včasih se zgodi, kar dvakrat v enem dnevu. Hvaležni smo MIVA Slovenije, ki nam pomaga do reševalnega vozila. Nujnih vožnji je pa kar veliko, zato imamo dva šoferja. Pogosten razlog za urgenten odvoz je odlaganje zdravljenja ali pa so obiskali vrača, ki jim je do zadnjega dajal upanje na čudežno moč, s katero se bo izkazal in s tem posesal njihovo premoženje. Kot zakleto. Vrač ljudem zamegli pamet in ko je stanje obupno, poskusijo še v bolnici. Tako se nam naložijo breme in kar pogosto tak bolnik izdihne pred našimi očmi. Pa me pokličejo za krst v sili.
Največja umrljivost otrok je še vedno zaradi malarije in parazitov. Velikanske razdalje in pomankanje zdravil v državnih ambulantah oziroma odsotnost odgovornega zdravstvenega delavca. Vsled tega smo v naši bolnici morali povečati število zdravstvenega osebja, da zagotovimo ustrezno pomoč bolnikom.
Vzporedno z odprtjem bolnišnice 15. Marca 2007, smo odprli tudi osnovno šolo – petletko. Poskusili smo navdušiti starše, naj pošljejo otroke. Ena od osnovnih zahtev projekta Akamasoa je šolanje otrok. Začetek je bil težak. Danes pa imamo že prve maturante. Bogu hvala za vse to.
Tudi versko se je v okolici začelo premikati na bolje. Veliko težav povzročajo ljudska sodišča in vpliv lokalnih politikov. Poštenje so zamenjali za denar in kdor denarja nima, je dvojno udarjen. Kazni so strašno visoke. Navadno je kazen za majhno krajo ali pa za prepir glede meje riževega polja, že eno govedo. Tisti, ki ima premoženje si tudi upa izzivati, ker bo imel tudi za podkupnino. Primeri maščevanja vodijo v skrajnost. Navadno izberejo za žrtev najbolj nedolžno osebo (posilstvo). Vse to otežkoča evangelizacijo. Marsikaj je bilo doseženega v zadnjih letih prav zaradi učinkovitega zdravstva in socialnega dela. Množica je zdravega razuma, živi pa v strahu in pod stalnim pritiskom ljudskih sodnikov, lokalnih politikov in vračev. Še dobro, da jim uspe se prebijati iz dneva v dan. Pride obdobje, ko mnogi nimajo niti za sol. Take ljudi je pa res treba braniti. Včasih je treba nastopiti z osebnim posegom. Biti odločen in se upati v sršenje gnezdo je pa posebna milost. To je energija iz vere v živega Boga in zaupanje v moč molitve množice ljudi dobre volje. Pa še eno. Lahko se je meni spustiti na stran zatiranih, ko imam v zaledju moža z imenom Pedro Opeka in vse delo, ki ga opravlja močna roka usmiljenja, to je Akamasoa. Brez vsega tega bi bil hitro mrzel. Lokalni politiki so večkrat poskušali diskreditirati delo misijonarja. Treba je trmasto vztrajati ter vedeti da sta na naši strani Bog in čas, ki dvigneta na svetlo vse.
Dolgoletna želja se mi je uresničila. V prvi polovici decembra smo obhajali petdeseto obletnico prihoda slovenskih misijonarjev v škofijo Farafangana. Med prvimi je tudi začel to delo Pedro, takrat še kot brat Lazarist. Po mogočnem slavju v takratnem središču slovenskega misijona Vangaindrano, je s sodelavci obiskal tudi nas v Ampitafa. Pričakala ga je množica navdušenih krajanov, otroci ter učenci osnovne in nižje srednje šole ter osebje, ki opravlja svoje delo v tej lokalni ustanovi Akamasoe v Ampitafa. Rajanje, govori in praznovanje je trajalo dva dni. Pedrotove besede bi lahko strnili v moto: ” Pojdi in tudi ti tako delaj”. Zgled je dan, ne da se mu čudimo, ampak da to delo nadaljujejo naše roke in dobra volja vseh.
Besede, ki jih je Pedro namenil ožjemu krogu, torej sodelavcem v zdravstvu in šolstvu, so nam okrepile voljo za naprej. Pozornost posamezniku je izjemna odlika našega misijonarja Pedrota. Z velikim zanimanjem in razumevanjem prisluhne osebju, ki dela na tako od civilizacije odrezanem območju. Skratka, bilo je enkratno. Bogu hvala!
