Ida Rus
Sem Ida Rus, otroška zdravnica v dispanzerju v Gorenji vasi in Žireh. Zakaj Madagaskar? Mladostniška, do sedaj nikoli izpolnjena zelja? Navdušenje sina Janeza in Mete, ki sta bila tam že pred tremi leti. Naveza z misijonarjem Janezom Krmeljem, ki je svoje delovanje na tem otoku celi župniji Polhov Gradec, iz katere tudi izhaja, zelo približal? Rada imam svoj poklic, rada delam z otroci in njihovimi starši in sem prepričana, da mi bo enomesečno delo v tako drugačnem okolju kot je Madagaskar, bogata izkušnja. Brez računalnika, ki sedaj krade čas neposrednemu stiku z malimi bolniki. Pravijo, da v današnjih časih ne gre več brez njega. Bom preverila …
Meta Rus
Sem Meta, končujem 4. letnik medicine. Madagaskar me je osvojil že pred tremi leti, ko sem ga obiskala preko programa mednarodnega prostovoljstva POTA. Čeprav bi ga lahko opisala kot eno najrevnejših držav s katastrofalnimi cestami ter obupnim šolskim in zdravstvenim sistemom, mi je ostala v spominu predvsem njihova bogata kultura, tako različna od naše. Ni hitenja, birokracije, veselje najdejo v preprostih rečeh. Malgaši so srčen narod. To, zaradi česar trpijo, so naravne nesreče, vojne in pa bolezni. Pri tem zadnjem lahko kanček pomagamo tudi mi. Na odpravi se bom kot študentka verjetno več naučila kot dala, a verjamem, da bodo izkušnje dragocene za kasnejše delo ter morda za še kakšno odpravo po koncu študija. Ker v medicini – kjerkoli že bom pristala – vedno bolj vidim svoje poslanstvo. Sicer pa svoj čas namenjam še prostovoljnemu delu na različnih področjih, glasbi, najbolj pa uživam v naravi s prijatelji.
Dora Rus
Sem Dora Rus, letos zaključujem peti razred OŠ Alojzija Šuštarja v Šentvidu. Na Madagaskar grem z mami in sestro in mislim, da se bomo imeli dobro. Kaj pričakujem? Da bom kaj novega izvedela o Madagaskarju in ljudeh, ki tam živijo. Zanimajo pa me tudi živali in rastline, ki jih v Sloveniji ni. Sicer rada berem, rišem, se družim s prijateljicami.
Eva Rataj
Sem Eva Rataj, študentka 6. letnika Medicinske fakultete v Ljubljani, dolgoletna skavtinja in popotnica, ki pa se vedno rada vrača domov, v Novo mesto. Prosti čas rada preživljam v družni najbližjih, z veseljem pa se tudi podam v naravo in preberem kakšno dobro knjigo. Velik del svojega časa namenim tudi prostovoljstvu, ki me bogati in opominja, da na koncu vedno prejmem več, kot sem vložila.
Preizkušnje na svoji poti se trudim dojemati kot izzive – trenutno mi največji izziv predstavlja zaključek študija. V jeseni pa je pred mano naslednji velik izziv in sicer delo na Madagaskarju, v katerem bom lahko združila svoje znanje in trud zadnjih šestih let, veselje ob spoznavanju drugačnih kultur in pridobila dragocene življenjske izkušnje.