Paraši

Na Madagaskarju bivamo dva tedna in vsak dan nam Rdeči otok postreže s kakšnim novim spoznanjem. Posebej zanimivo spoznanje me je presenetilo v ponedeljek zvečer. Meta in Dora sta se vrnili iz izleta v Matango, polni zgodbic o doživetjih iz dvodnevne poti. Meta pa se ni vrnila le z novimi dogodivščinami, ampak tudi z novim “podnajemnikom” v stopalu – majhnim parazitom, ki mu domačini pravijo kar paraši. Ličinke živijo v pesku in prežijo na bosonoge žrtve, katerim zlezejo pod kožo in si v stopalu ustvarijo pravo majceno hišico, ki na zunaj zgleda kot belkast vozlič. Domačinom so se naši zgroženi obrazi zdeli nadvse smešni, izvedele smo, da je Meta s tem doživela malgaški krst. K sreči je gospodinja Jenevier, ki nam vsak dan postreže z odlično malgaško kuhinjo, izvrstna tudi v odstranjevanju stopalnih nadlog in nekaj vbodov in prask z iglo pozneje je bila Meta rešena svojega parašija.

Dogodek me je spodbudil, da sem se zvečer pred spanjem sumičavo ozrla še proti svojim stopalom (priznam, da so se mi higienski standardi tu na Madagaskarju malček spustili :)). Čakalo me je neprijetno presenečenje: paraši! Ker je bilo že pozno, sem se sprijaznila, da bova skupaj preživela še eno noč. Naslednje jutro se je klubu “krščnih” pridružila še Ida in tako smo v roku 12 ur vse članice ekipe, razen najmlajše Dore, prestale mini operacijo odstranitve peščene nadloge. Vse skupaj se nam je na koncu zdelo že prav smešno. Po zajtrku smo se odpravile v dispanzer in se soočile s težavami pacientov, ki so nam sedaj že nekoliko bolj domače: malarija, okužbe dihal, obvezne bolečine, ki se selijo po telesu navzgor in so tu precej pogoste … 🙂 Proti koncu dneva je v ambulanto stopila starejša gospa in ob vprašanju, kaj je narobe, pokazala na svoja stopala. Pod plastjo peska in blata so se na stopalih kazale grde, boleče kronične rane. Na dejstvo, da je gospa do dispanzerja bosa hodila kakšnih 15, 20 km, raje ne pomislim. Stopile smo v akcijo: “predpisale” smo ji milo (ki se tu na receptu znajde kar pogosto) in ji naročile, naj se vrne s čistimi nogami. Po kosilu smo ji noge posadile še v raztopino hipermangana, nato pa sem nadela rokavice in masko, prijela za pinceto in škarje ter se lotila posega, ki bi ga lahko umestila nekam med kirurgijo in pedikuro. 🙂 Med odstranjevanjem mrtvega tkiva sem naletela na znan vozlič. Še nekaj potegov s skalpelom: paraši! Na lepem se mi ob spoznanju, da se zaradi parazitov in slabe higiene lahko razvije taka klinična slika, jutranja dogodivščina ni več zdela tako smešna. Do konca oskrbe sem iz stopal bolj in manj uspešno izkrpala še 3 parazite. Tukajšnje osebje se je muzalo, da bi se lahko specializirala kar v to smer 🙂 Stopala smo obvezale in nanje namestile plastična prekrivala za obutev, ki jih običajno uporabljajo v operacijskih dvoranah, tu pa so nam prišle prav po “operaciji”. 🙂 Ko sem zvečer čakala pred kopalnico na prosto mesto, sem pozornost spet posvetila svojim stopalom (ne le da jih umivam, zdaj jih pred spanjem še razkužim! :P). Na mestu, kjer je Jenevier zjutraj odstranila nadlogo, se je spet začel nakazovati mehurček! K sreči se je iz kopalnice prikazala prav ona in mi tokrat parazita zares in dokončno odstranila. Za en dan je bilo namreč teh nadležnih živalic povsem dovolj. Gospa z ranami sedaj biva na misijonu, ravno prej se je s svojimi modrimi “copatki” sprehajala po dvorišču pod mojim oknom. Jutri bomo opravile 2. prevez in čeprav vem, da v našem kratkem bivanju tu njenih kroničnih ran ne bomo mogle povsem zaceliti, upam, da bosta stopali jutri izgledali bolje. Ni namreč lepšega občutka kot je ta, da se pacient po vloženem trudu vrne v boljšem stanju ali zdrav.