Drugi dan v Ampitafaju

V Ampitafa smo srečno prispeli v nedeljo zvečer, pot od Vaingaindrana do novega začasnega doma pa je bila pač tipična za tukajšnje kraje. Nekateri odseki so izgledali popolnoma neprevozni, a za Janeza mačji kašelj. Dora pravi, da se je počutila, kot bi bila v zabaviščnem parku. 🙂

Včeraj so nas že zgodaj zbudili petelini pod oknom ter zvok tolčenja riža (ki sva ga z Evo zamenjali za tapkanje košarkarske žoge :)). Dan smo si nameravale vzeti za organizacijo vseh zdravil in materiala iz kovčkov ter kontejnerja, a na koncu sva se tega dela lotili le z Doro, že kmalu pa je tudi mene mami poklicala v porodnišnico, kjer je med pregledom novorojenčkov (v edini sobi porodnišnice jih je ležalo kar osem, nov rekord!) odkrila dete, ki je bilo v bolj slabem stanju; rojena je bila z vakuumom ob polihidramniju, nato je večkrat bruhala… Eva je šla že prvi dan v ambulanto in opazovala tukajšnji sistem ter Malgašinjo dr. Vero pri delu. Vmes smo vseeno uspele uživati v slastnih obrokih kuharice Janevier, si izmenjati par besed z domačini in delno usposobiti internet na telefonih (ki pa dela, kakor veter zapiha, zato se že vnaprej opravičujemo za neredno poročanje ;)).

Danes smo delale v porodnišnici in ambulanti ter še do konca uredile zdravila. Ker bomo jutri začele delati same, smo dr. Vero postavljale kup vprašanj. Zaradi naše prisotnosti v ambulanti je v čakalnici nastala prava gneča. 🙂 Je pa tukajšnji način dela res takooo drugačen od našega! Zdravljenje je v večini simptomatsko, saj je diagnostika zelo omejena. Čeprav bi marsikaj naredile drugače kot tukajšnja zdravnica, vedno bolj vidimo, da dela najbolje možno v dani situaciji. Meni osebno je najtežje sprejeti omejenost tukajšnjih možnosti – novorojenka, ki smo jo včeraj poskušali zdraviti, je v vedno slabšem stanju; verjetno ima kakšno prirojeno napako prebavil, ki je tudi v najbližji bolnici ne bi mogli odpraviti. In tako le leži, želimo si, da bi jedla in jokala …

Sedaj smo po večerji, sedim zunaj in ob pisanju poslušam raznovrstne zvoke tropskega gozda, Dore, ki igra flavto, ter otroka, ki že kako uro poje sam sebi. 🙂 Ne vemo, kaj nam bodo prinesli naslednji dnevi. Oziroma že ta noč – pričakujemo namreč en porod. Danes smo vse plastenke v Ampitafa napolnili z vodo, saj je zatem popoldan zmanjkalo podtalnice, tu okoli pa ni drugega kot divjina (pa ravno, ko sem si nameravala oprati lase in cunje! :P). A ravno ta negotovost nas prisili, da zaupamo. Ni veliko v naših rokah. Vidim pa, kako pomembno je, da smo ekipa – da imamo drug drugega. Za posvet, tolažbo in smeh.

Meta