Tonga soa, dobrodošli!

Salama!

Pa ne domača ali Poli, salama je malgaški pozdrav, ki smo si ga prav hitro zapomnile in ga s pridom uporabljamo. Pred nekaj dnevi smo – k sreči s številnimi kovčki vred – prispele v Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja. Na letališču nas je odprtih rok pričakal naš gostitelj Janez Krmelj, za kar smo mu neskončno hvaležne – tujec se tu sam res težko znajde, Janez pa je v glavnem v vsem, razen v barvi kože, že domačin. Prvo noč in naslednji dan smo preživele v Akamasoi, združenju, ki ga je ustanovil Pedro Opeka. Gre za cele četrti, v katerih v preprostih hiškah živijo ljudje, ki jih je Pedro povabil iz ulic in smetišč in so ene redkih v Antananarivu, kjer se človek lahko mirne duše sprehaja tudi v mraku.
Naš največji izziv za prvi dan je bil pakiranje: poleg naših 10 kovčkov in ostale prtljage, smo morali v Janezov rešilni avtomobil naložiti še 31 kartonastih škatel zdravil, ki jih je Janez kupil za bolnico v Ampitafa za nadaljnjega pol leta. Dokazale smo, da tudi punce znamo pošteno pljunit v roke – ob pomoči domačink in pod vodstvom Janeza smo škatle navezali na streho, kovčke pa naložili v avto, ostalo je še ravno dovolj prostora za nas. Zvečer smo imeli čast večerjati s Pedrom. Kljub temu, da je človek, katerega ime pozna skoraj ves svet in je “na ti” z marsikaterim predsednikom in veljakom, si je rade volje vzel čas za pogovor in delil z nami zgodbe otrok, katerih gruča ga vedno obdaja. Od srečanja sem odšla z mislijo, da je življenje dobro, če ga živiš preprosto in si kjub številnim obveznostim vzameš dovolj časa za ljudi okrog sebe.
Naslednji dan smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na 560 km dolgo pot do Manakare. Na poti smo si lahko ogledale zanimivo malgaško pokrajino, ki se je iz visoke planote prelevila v pragozd, in izvedele marsikatero zanimivo dejstvo. Konjev na Madagaskarju ni, saj so dovzetni za malarijo. Kokoši pa za razliko od gosi nimajo občutka za smer, zato v primeru, da povoziš kuro, lastniku ni treba plačati odkupnine, če povoziš gos, pa. Zdaj vemo, da je rek “Zgubljen kot kura”, univerzalen.
Z veseljem se prepuščamo številnim novim vtisom: malgaški hrani, nasmejanim in prav nič boječim otrokom, luknjasti cesti, sporazumevanju s posameznimi besedami in rokami, malgaškemu petju pri bogoslužju … Hkrati pa nervozno in z zagonom pričakujemo pričetek našega dela v dispanzerju, ki se hitro približuje!

Pošiljamo pozdrave v Slovenijo – veloma!
Eva z ekipo