POTA PROSTOVOLJCI V AKAMASO-i
Prostovoljci programa POTA, ki že skoraj 20 let obiskujemo misijonarje na Madagaskarju se vsako leto z veseljem ustavimo tudi pri enem največjih misijonarjev vseh časov – pri Pedrotu Opeki.
Prostovoljci vsako leto ob začetku in koncu dela na Madagaskarju nekaj dni preživiM v hiši za goste v tem čudovitem mestecu. Na začetku je to odličen prostor za aklimatizacijo in privajanje na novo kulturo. Otroci že takoj ko vzide sonce čakajo pred hiško, da bo nekdo pokukal skozi okno ali vrata. Komaj čakajo, da se bo nekdo z njimi igral, jih crkljal in jim tako polepšal dan. Čeprav prostovoljci na tem mestu nimamo ustaljenega urnika je dan vedno prekratek za raziskovanje in druženje s temi srčnimi ljudmi ter igro z otroki.
Bližina glavnega mesta nam omogoča, da kupimo vse potrebne stvari za delo na jugu otoka, kjer na podeželju ni trgovin. Najbolj dragoceno pa je nedvomno spoznati misijonarja Pedrota Opeko. In vsekakor obisk Akamasoe pusti velik pečat vsem prostovoljcem, zelo dragocena so tudi pričevanja Pedrota in vsa poznastva, ki jih prinese ta vas (kot ji pravijo), čeprav je boljši izraz mesto.
Prostovoljec je o srečanju z misijonarjem Pedrotom Opeko zapisal: »Imel sem edinstveno priložnost spoznati tudi najbolj poznanega slovenskega misijonarja Pedra Opeko. Tako izjemno in 
kompleksno osebo je silno težko opisati; beseda, ki ga najbolj opiše, je karizma. Iz njega dobesedno žari. Že od malega je priskočil na pomoč vsakomur, iz dna duše je želel narediti droben korak proti boljšemu svetu. Prav ta srčnost se opazi povsod, v njegovi pridigi, pozdravu, pravzaprav se opazi na vsakem koraku. Kamor koli se napoti, ga obdaja množica ljudi, otrok, ki bi se radi stisnili v njegov objem. Malgaši so ga vzeli za svojega. Misijonar je veliko srce Akamasoe, ki se neprestano razdaja za revne ljudi. Eden najbolj revnih predelov glavnega mesta Antananariva se je z njegovim trudom iz smetišča počasi prelevil v predmestje, kjer v stanovanjskih hišah prebiva več kot 30 000 ljudi.«
Če Pedro Opeka v obilici svojega dela utegne, prostovoljcev vedno povabi na večerjo ali kosilo. Misijonar je zelo preprost in skromen, z veseljem odgovarja na vsa vprašanja prostovoljcev, ki tako lahko še bolj podrobno spoznajo njegovo življenje in delo. Na vprašanje, kako je pričel z delom, je odgovoril preprosto. “Šel sem med ljudi na smetišču. Nihče me ni poznal, niso mi zaupali, a sem vztrajal med njimi. Čez čas so mi pričeli zaupati. Ljudje namreč iščejo resnico, pristnost v človeku. Hitro prepoznaš, kadar je nekdo z vsem srcem s teboj.” Svojo misel je nadaljeval s tem, da Cerkvi v ”razvitem” svetu primanjkuje prav to: pristnost, goreča vera in veselje v danem trenutku. To pa se razvija že od malih nog. Prostovoljci smo vedno navdušeni, kako lahko v predelu, kjer vlada huda revščina, na 
vsakem koraku zaslišimo smeh in veselje nad življenjem. Malgaši cenijo trenutek v katerem so, pomembni so jim odnosi, čas za njih praktično ne obstaja. Prav zato pravi Pedro, je eden največjih svetovnih čudežev to, da smo mladi solidarni med seboj.
Prostovoljci se zelo radi udeležimo tudi nedeljske svete maše v Akamasoi, ki traja več kot 3ure. Ob vsem tem veselju, petju, doživeti molitvi in plesu pozabiš na čas. Čeprav je misijonar med pridigo govoril v malgaščini, ki je nismo razumeli, smo imeli solzne oči. Dotaknil se nas je že njegov glas in njegovo pričevanje. Kurjo polt smo imeli, ko je cela dvorana (približno 8000) navzočih na ves glas pela in plesala. Ponosni smo bili, ko je Pedro majhen del maše maševal tudi v slovenščini in, ko smo pred celo dvorano lahko tudi prostovoljci zapeli pesem. S takšno sveto mašo prostovoljci na začetku svojega enomesečnega dela napolnimo svojo dušo.
Največji čudež je solidarnost med mladimi na zemlji in to moramo praznovati, je misijonar Pedro poudaril enkrat na popoldanski čajanki. Za Pedra Opeko še kako drži stari rek ”Na mladih svet stoji”. Zato toliko svojega časa posveti vzgoji, predvsem pa izobraževanju otrok. To je namreč edini način do višje moralne in ekonomske stopnje. Pedro je tako velik vzor vsem nam prostovoljcem, kaj vse lahko doseže posameznik, če le resnično verjame v svoje poslanstvo.
Svoje pričevanju o življenju v Akamasoi je zaključil z mislijo: ”Bodite mladi v duhu”. Nikoli namreč nisi prestar za ljubezen do drugega, za nasmeh in toplo besedo bližnjemu.
