8. dan Ampitafa
Zbudim se, ker je nekje glasno zakikirikal petelin. Pogledam na uro, 4.00. Še ena ura in se bo zdanilo. A ne morem več zaspati. Misli mi uhajajo k dogodkom prejšnjih dni.
Predvčerajšnjim popoldne je možak 40-ih let, ki je ležal v naši mali bolnišnici, ki premore 6 postelj za odrasle in 6 za otroke, ponovno obilno zakrvavel iz želodčne razjede. Damo mu terapijo, vstavimo sondo. Janez je takoj pripravljen, da ga peljemo v bolnišnico, da bo prejel transfuzijo. V Vaingandrano, ki je 59 km oddaljen od našega misijona. Sama se odločim, da grem zraven. Ko smo imele doma predstavitve naše odprave, smo vedno povedale, da se do bolnice vozi 4 do 6 ur po izredno slabi cesti. A te poti in te ceste, si v resnici nisem mogla predstaljati. 4 ure v lepem vremenu, več v slabem, premetavanja v našem terenske rešilnem vozilu, butanja ob skale, globokih lukenj, ob katerih si nisem predatavljala, da bi sama zmogla zapeljati čez. Kako je šele bolniku. Sedim spredaj, ob Janezu, zadaj leži bolnik, ob njem tehnik Maefa (kako sem hvaležna, da je šel zraven), trije svojci ter še dva delavca na misijonu, na strehi drva, lonci, ob postelji riž, živi piščanci, ki glasno začivkajo ob vsakem ovinku. Slednje so svojci dobili od drugih v Ampitafaju v znak solidarnosti. S to nujno opremo bodo spremljali svojca v bolnišnici. Bolniku se na poti stanje kmalu ponovno poslabša, moramo se ustaviti, sondo odstranimo, zdi se, da ga bolj moti, kot mu koristi. Gremo naprej, ponovno se ustavimo. Posoda, v katero med postanki bruha, je polna krvi, a je je smemo zavreči, Janez pove, da je za domačine kri izvor življenja. Bi ga peljala rajši domov umret, a sam želi nadaljevati pot. 5 ur potrebujemo do bolnice, v avtu se mešajo različne vonjave. Tudi meni se obleka lepi na kožo. Še živega pripeljemo do bolnice, a kasneje izvemo, da se je za tem kmalu poslovil. Janez za tem spleza na streho avta, zmeče na tla njihova drva, svojci prenesejo ostale stvari. Obrnemo se proti domu. Prej še nekaj postankov v mestu, tudi pot nazaj je treba izkoristiti z novimi potniki in zalogami hrane. Pot nazaj mi hitreje mine, ostali potniki ne razumejo najinih globokih pogovorov v slovenščini, za katere sem Janezu zelo hvaležna. Itak vsi zaspijo. Ob enih ponoči zapeljemo na veliko dvorišče misijona Ampitafa. Ob treh zjutraj nas zbudi sestra za drugo pacientko …
Odkar smo tu, skoraj ne mine dan, da ne bi bili pred novimi dilemami, situacijami, ki so nam tuje.
Zunaj se začenja daniti, pod našim oknom začnejo cepiti drva, da zakurijo na preprostem ognjišču in skuhajo riž za svojce. Z bolnikom se namreč pogosto preseli cela družina, ki skrbi zanj. Ne morem več zaspati, mislim tudi na novorojenko, drobno deklico po rizični nosečnosti in porodu, za katero smo začeli skrbeti že prvi dan ob prihodu. Smo naredili vse zanjo? Tretjo noč je umrla in so jo odnesli. Še vedno vidim mamine oči zjutraj, njeno bolečino … Pa deček s hudo dihalno stisko ob prihodu – ko smo že mislili, da se mu je obrnilo na bolje, mu je saturacija ponovno padla. Ker nam ni uspelo malemu nastaviti intravenskega kanala, smo za pomoč hvaležni diplomiranemu tehniku Aljažu, članu medicinske odprave v Matangi, ki se je ta vikend oglasila pri nas. In deklica, ki je ob prihodu v dispanzer tehtala 2900 g v starosti 4 mesecev in je sedaj tu, Eva in Meta se trudita zanjo. Včeraj je imela hude krče in drisko, njena prebavila težko zmorejo prebaviti vso dodatni hrano. Kaj nam bo prinesel današnji dan? Zaupamo, da bo vse v redu. Hvaležne smo, da smo lahko tu, da od blizu vidimo življenje domačinov, ki ni lahko, in delo vseh, ki se trudijo zanje. Kapo dol tudi pred tukajšnjim osebjem, posebno pa pred Janezom. Njegovo vodilo je: “Iti do konca s svojimi močmi, če te drugi potrebuje.”
Ida