Na pragu neznanega
Nekaj misli pred odhodom na Madagaskar.
Do sedaj smo se pripravljali na Madagaskar kot na nekaj, ki bo prišlo šele čez čas. A sedaj smo tu, kar naenkrat se je Madagaskar znašel pred vrati. Pojutrišnjem zvečer bomo že v Antananarivu! 🙂
Čas nam beži, toliko je še malenkosti za urediti … A kovčki so že skoraj pripravljeni, postale smo prave mojstrice v tetrisu s škatlicami z zdravili! Mimogrede se nato spomnimo, kaj smo še pozabile. “Nit za šivanje imamo že kje? Kaj pa kak termometer? Imamo dovolj antibiotičnih kapljic za oči? Pa sterilnih rokavic?” Poskušamo biti kar najbolje pripravljene, kar pa je izredno težko. Gotovo nam bo kakšnega materiala zelo primanjkovalo, drugega ostajalo. Da o pripravah, kar se tiče znanja in stroke, niti ne govorim. Malo smo si poskusile v spomin priklicati znanje porodništva ter raznih tropskih bolezni, kot so shistosoma, malarija, takšni in drugačni črvi … A kaj, ko tam ne bo laboratorija in bomo za diagnostiko prepuščene same sebi! Upam, da se bomo čim prej privadile na tamkajšnji način zdravljenja bolezni: baje se daje skoraj vsakemu pacientu z vročino antimalarik, antibiotik ter za vsak slučaj še antiparazitik. Bomo videle, kakšno doktrino bomo ubrale me, poročamo kmalu (upam). 🙂
Ko smo se takole znašle na pragu neznanega, se v nas prepleta veliko občutkov. Veselje, neučakanost, skrbi … Bomo zmogle? Kaj, če bo kdo zaradi nas umrl? Ali pa, da bo kdo izmed naše ekipe zbolel? V večji meri pa se poti in bivanja na Madagaskarju res veselimo. To bo namreč za nas odklop od tukajšnjega hitenja, evropejskih skrbi, spoznale bomo novo kulturo, poskusile pomagati bolnikom po najboljših močeh. In RES smo hvaležne, da bo po nas na letališče prišel misijonar Janez Krmelj ter nam cel mesec pomagal. Brez njega bi res težko … Tako kot tudi brez vseh podpornikov; dobrih ljudi, podjetij … Iskrena hvala vsem, vaša odprtost in zaupanje nas je res ganilo. Zbrale smo dovolj za nakup materiala in računamo, da bomo s preostankom lahko pokrile tudi velik del oskrbe pacientov v bolnišnicah in prevozov do tja. Misaotra betsaka! 🙂
Gotovo nas v tem mesecu čaka cel kup presenečenj. A zaupamo. Da je Nekdo nad nami, ki bo poskrbel – da bo že prav, karkoli se bo zgodilo.
Upamo, da se bomo uspele čim pogosteje javljati na blog. A težko obljubimo … 🙂 Veluma!
Meta z ekipo
