Konec septembra v misijon Ampitafa odhaja tudi tehnična ekipa, z dvema članoma, Jožetom Krašno in Gregorjem Kramerjem. Na Madagaskarju nameravata ostati štiri tedne, čaka pa ju kar nekaj dela.
Jože Krašna, strojni inženir, do upokojitve je delal v Iskri v Šentjerneju in v tekstilni industriji v Labod v Novem mestu, a je tudi praktičen strojnik.
Jože se letos vrača na Madagaskar, prvič ga je obiskal leta 2005, po upokojitvi, ko ga je povabil Tone Kerin tedaj misijonar v Midongy-ju. Vendar je po spletu okoliščin pristal pri misijonarju Klemenu Štolcarju; ta ga je namreč prepričal, da naj ostane pri njem. V mestu Vangaindrano je delal v mehanični delavnici: menjal gume, varil, servisiral, mehanik za vse, kar je bilo potrebno postoriti na misijonu in podružnicah. Dela mu ni zmanjkalo.
Nanj je Madagaskar, predvsem pa domačini, naredili velik vtis. Pravi, da ga je izkušnja od znotraj spremenila, da so ljudje tam vedno dobre volje, nasmejani, kljub temu da ne vedo, kaj bodo naslednji dan jedli. Znajo živeti za ta trenutek, za danes. Po trinajstih letih se še vedno spominja vsakega dne, ki ga je preživel med Malgaši, kaj je delal, kje je bil. Živo so mu v spominu otroci, ki so ga pri njegovem delu opazovali cele dneve. Pravi, da je to dežela polna otrok. In kako so bili veseli bonbonov, ki jih je prinesel s sabo: »Kar drli so skupaj, pravo veselje jih je bilo videti«. Spominja se tudi dogodka, ko je peljal invalide s Toyoto: » Potem pa so me ustavili policisti. Niso se zmenili za mojo prometno in mednarodno vozniško dovoljenje, le hoteli so se peljati z mano. Zadaj, na kasonu sem jih peljal nekaj kilometrov, potem so potolkli po kabini in sem ustavil, da so šli svojo pot …«
Ko ga je Janez Krmelj sedaj prosil in mu zaupal pomembno nalogo, ni dolgo okleval. » Malo me sicer skrbi, sem že v letih, pridelal sem določene zdravstvene težave, pot po Madagaskarju pa je zahtevna.«
Jože se zaveda, da sam ne bi zmogel. Tako je na to pot povabil po njegovem mnenju dobrega, morda najbolj izkušenega strokovnjaka za težke delovne stroje v Sloveniji, mehanika Gregorja Kramerja iz Petrovč pri Žalcu. Gregor je bil več kot 22 let zaposlen kot serviser JCB težkih gradbenih strojev na terenu, popravljal jih je po celi Sloveniji. Sedaj je dve leti upokojen. Že pred upokojitvijo je bil na svoj način povezan s tem strojem, ki ga ima Janez in katerega velik del je bil kupljen s pomočjo dobrodelne akcije radia Ognjišče. Gregor je namreč ta stroj »servisiral na daljavo«; ko so mu poročali o določeni okvari, je on tu organiziral nabavo rezervnih delov in svetoval, kako naj ga popravijo. Sedaj stroj nujno potrebuje generalni servis in popravilo, saj trenutno ni v delujočem stanju.
Druga, mogoče še težja naloga, ki ju čaka, pa je sestava rabljenega traktorja. »Ko me je Jože prosil, da bi šel z njim na Madagaskar, je omenil tudi traktor. Bil sem prepričan, da gre za manjši traktor in ne za tako imenovani Reform muli traktor, precej velik stroj. A ne bo problema, saj pri tako starem traktorju še ni delov, ki bi jih nadziral računalnik.« Zame in za vse tiste, ki ne veste, za kakšen stroj to gre: nekakšen kamionski hribovski vlačilec, ki ima štirikolesni pogon, primeren za delo tudi po neravnem terenu. Več pa bodo povedale slike …
Janez Krmelj je že spomladi, ko je bil doma zaradi bolezni, v Švici odkril prav tak stroj, ki ga na misijonu potrebuje. Vzdržljiv, primeren za težke terene. Star 30 let, poškodovan, kupljen pa na licitaciji, kjer je bila izhodiščna cena 2000 evrov. Da je njegova vrednost višja, govori tudi podatek, da so ga na koncu dobili za trikrat višjo ceno. Kaj so kasneje vsi sodelujoči imeli od tega, da so poškodovano vozilo usposobili? Veliko ur je bilo preživetih v lokalnih delavnicah, predvsem pa v prostorih Žulovega Andreja – Andreja Trobec, za koga? Potrebno je bilo poravnati kabino, zamenjati kardan, (Laznik Tone in Franci- Avtoklep d.o.o), obnoviti motor (Trobec Lojze), na novo narediti ogrodje (kovinski del Dolinar Milan, leseni del Dolinar Metod). Za luči in elektriko je poskrbel Jan Koprivec. Podjetje Schwarzmann je darovalo veliko količino cerade ter z viličarji pomagalo pri nakladanju zabojev. Pri pripravi zabojev so sodelovali tudi fantje s Črnega vrha, TD Briše, Janezovi sorodniki in ostali krajani.
Oba, Jože in Gregor sta nato z vso natančnostjo, ko sta vse sestavne dele tudi poslikala, razstavila celo vozilo. Posebej motor, posebej menjalnik, akumulator, sprednji in zadnji del …
Oba, Jože in Gregor sta mi ob pogovoru poudarila, da sta bila presenečena, kako so bili vaščani povezani med seboj, kako so vse izpeljali, sodelovali.
Vse pripravljene zaboje pa je bilo potrebno prepeljati do kontejnerja v Italiji, kar je opravilo podjetje Agrometal.
