V za\u010detku julija se je misijonar Janez Krmelj vrnil na Madagaskar. V mesecih bivanja v domovini nam je s pripovedjo pribli\u017eal vsakdanje \u017eivljenje malga\u0161kega \u010dloveka.<\/p>\n
Kak\u0161ni so na\u010drti za naprej in \u010desa se ob povratku na misijon najbolj veselim\u00a0\u00a0<\/strong><\/p>\n Najbolj se veselim sre\u010danja z doma\u010dini. S tistimi, ki so vklju\u010deni v o\u017eje sodelovanje misijona, smo bili v manj\u0161i meri v stikih vse mesece mojega bivanja v Slovenij<\/p>\n Veselim se tega, da bom svoje delo lahko opravljal naprej. Nadaljeval bom vse tisto, kar je med mojo odsotnostjo mirovalo. Bolnica<\/a> in \u0161ole nadaljujejo svoje delo.<\/p>\n zaklju\u010dni fazi je gradnja dveh cerkva. Ena je v kraju Abomary, 18 km zahodno od mojega misijona Ampitafa<\/a>, druga, 34 km zahodno od misijona, pa je \u017ee zgrajena. Blagoslovili jo bomo v \u010dasu ri\u017eeve \u017eetve.<\/p>\n Vsa praznovanja <\/a>namre\u010d potekajo v \u010dasu, ko dozori ri\u017e: obreze, rodbinski prazniki, praznovanje napredovanja koga ali njegove \u0161tevilne dru\u017eine z 10 otroki ali pa ob novogradnji \u2013 vse to so prilo\u017enosti za zakol vola in praznovanje.<\/p>\n Navadno sem tudi sam povabljen in \u010de le morem, se praznovanj udele\u017eim. Sicer pa se opravi\u010dim in simboli\u010dno po\u0161ljem nekaj denarja v kuverti.<\/p>\n Nato v znak zahvale in povezanosti vedno po\u0161ljejo meso zaklanega goveda<\/a>. Kot njihov \u010dlan prejmem kos mesa, lahko je to kilogram ali dva. V\u010dasih je praznovanje dale\u010d stran, nekaj dni hoda, tako da tudi meso dobi zadah, preden pride do mene. A va\u017eno je, da pride. To je zanje izraz povezanosti. Je simbol globoke vezi s \u010dlovekom, ki jim pomaga.<\/p>\n Ta praznovanja so torej bila v maju, a me letos ni bilo tam. Tako bo praznovanje ob blagoslovu nove cerkve \u0161ele prihodnje leto maja ali junija.<\/p>\n Po moji vrnitvi na Madagaskar bomo imeli veliko takih sre\u010danj. Na njih si izmenjamo novice. Ob snidenju so vsi zagnani. Velikokrat gredo s svojimi obljubami \u010dez svoje zmo\u017enosti. Njihova \u017eelja je velika, a ko pride lakota, nimajo nobene mo\u010di, zato ne morejo toliko pomagati, kot bi si \u017eeleli.<\/p>\n V moji \u017eupniji bomo s pomo\u010djo Petra Opeke zgradili nov licej, to je vi\u0161ja gimnazija, ki dijake pripelje do mature. Trinadstropna hi\u0161a bo prava stolpnica za nas. Takih zgradb tam ne poznajo.<\/p>\n Ni\u017eja gimnazija je \u0161tiriletni program in daje znanje o osnovah kmetovanja.<\/p>\n Licej ali vi\u0161ja gimnazija s triletnim programom zagotavlja strokovno raven znanja. Z opravljenim licejem lahko mladi nadaljujejo \u0161tudij na fakulteti. To je za nas ogromna pridobitev.<\/p>\n Do sedaj so se mladi \u0161olali 60 km dale\u010d stran. Navadno skupaj \u017eivijo po \u0161tirje fantje in vsak teden se eden izmed njih pe\u0161 odpravi domov po hrano, da imajo kaj jesti naslednjih sedem dni. Razdaljo 60 kilometrov prehodijo v enem dnevu.<\/p>\n Ko se vra\u010dajo otovorjeni s hrano, jih eden od doma\u010dih pospremi in pomaga pri no\u0161enju tovora. Za dekleta<\/a> tak na\u010din oskrbe ne pride v po\u0161tev, zato se doslej niso \u0161olala. Licej pred doma\u010dimi vrati je tako za nas, kot da bi nam sekira padla v med.<\/p>\n Letnik bo obiskovalo 80 dijakov, morda celo 120.<\/p>\n \u0160ola na pode\u017eelju je zame zahteven zalogaj tudi po kadrovski plati: zaposlene spodbujam k vestnemu in predanemu opravljanju poklica.<\/p>\nVsa praznovanja so v \u010dasu, ko dozori ri\u017e<\/h2>\n
Sre\u010danja so prilo\u017enost, ko si izmenjamo novice<\/h2>\n
Vrata do izobrazbe bomo odprli tudi dekletom<\/h2>\n
Zaposlene iz \u0161estih razli\u010dnih plemen je zahtevno voditi<\/h2>\n