![\"?\"](\"https:\/\/www.facebook.com\/images\/emoji.php\/v9\/f4c\/1\/16\/1f642.png\")
Pred nekaj dnevi smo – k sre\u010di s \u0161tevilnimi kov\u010dki vred – prispele v Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja. Na letali\u0161\u010du nas je odprtih rok pri\u010dakal na\u0161 gostitelj Janez Krmelj, za kar smo mu neskon\u010dno hvale\u017ene – tujec se tu sam res te\u017eko znajde, Janez pa je v glavnem v vsem, razen v barvi ko\u017ee, \u017ee doma\u010din. Prvo no\u010d in naslednji dan smo pre\u017eivele v Akamasoi, zdru\u017eenju, ki ga je ustanovil Pedro Opeka. Gre za cele \u010detrti, v katerih v preprostih hi\u0161kah \u017eivijo ljudje, ki jih je Pedro povabil iz ulic in smeti\u0161\u010d in so ene redkih v Antananarivu, kjer se \u010dlovek lahko mirne du\u0161e sprehaja tudi v mraku.\nNa\u0161 najve\u010dji izziv za prvi dan je bil pakiranje: poleg na\u0161ih 10 kov\u010dkov in ostale prtljage, smo morali v Janezov re\u0161ilni avtomobil nalo\u017eiti \u0161e 31 kartonastih \u0161katel zdravil, ki jih je Janez kupil za bolnico v Ampitafa za nadaljnjega pol leta. Dokazale smo, da tudi punce znamo po\u0161teno pljunit v roke – ob pomo\u010di doma\u010dink in pod vodstvom Janeza smo \u0161katle navezali na streho, kov\u010dke pa nalo\u017eili v avto, ostalo je \u0161e ravno dovolj prostora za nas. Zve\u010der smo imeli \u010dast ve\u010derjati s Pedrom. Kljub temu, da je \u010dlovek, katerega ime pozna skoraj ves svet in je “na ti” z marsikaterim predsednikom in veljakom, si je rade volje vzel \u010das za pogovor in delil z nami zgodbe otrok, katerih gru\u010da ga vedno obdaja. Od sre\u010danja sem od\u0161la z mislijo, da je \u017eivljenje dobro, \u010de ga \u017eivi\u0161 preprosto in si kjub \u0161tevilnim obveznostim vzame\u0161 dovolj \u010dasa za ljudi okrog sebe.
\nNaslednji dan smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na 560 km dolgo pot do Manakare. Na poti smo si lahko ogledale zanimivo malga\u0161ko pokrajino, ki se je iz visoke planote prelevila v pragozd, in izvedele marsikatero zanimivo dejstvo. Konjev na Madagaskarju ni, saj so dovzetni za malarijo. Koko\u0161i pa za razliko od gosi nimajo ob\u010dutka za smer, zato v primeru, da povozi\u0161 kuro, lastniku ni treba pla\u010dati odkupnine, \u010de povozi\u0161 gos, pa. Zdaj vemo, da je rek “Zgubljen kot kura”, univerzalen.
\nZ veseljem se prepu\u0161\u010damo \u0161tevilnim novim vtisom: malga\u0161ki hrani, nasmejanim in prav ni\u010d boje\u010dim otrokom, luknjasti cesti, sporazumevanju s posameznimi besedami in rokami, malga\u0161kemu petju pri bogoslu\u017eju … Hkrati pa nervozno in z zagonom pri\u010dakujemo pri\u010detek na\u0161ega dela v dispanzerju, ki se hitro pribli\u017euje!<\/p>\n